Bolj kot kdajkoli prej človek naravno okolje uporablja za športno dvorano, sobo z razgledom, kot surovino za svoje lažje in bolj udobno življenje in najbolj zaskrbljujoče, za ozadje selfijev.

Socialna omrežja so sicer redke posameznike, ki bi drugače svoje življenjske potrebe zadovoljevali med zidovi, zvabila ven, a istočasno cilje doživljanja naravnega okolja in odnos do njega zbanalizirala na raven selfija.

Čeprav so selfiji obteženi z mavrico najpozitivnejših pridevnikov, ki poleg unikatnih doživetij opevajo tudi lepoto, čudovitost in enkratnost naravnega okolja, pa vedenje ali pa hotenje po vedenju o procesih, stanju in pojavnostih naravnega okolja ne raste sorazmerno s številom selfijev. Njihovi lastniki pa bi, upam si trditi, hitro stopili na stran pobude po izgradnji nove vzpenjače na razgledni hrib, saj bi to pomenilo turistični razvoj, dobrobit človeka in nov unikatni prostor za čudovite selfije. O ozadju za selfije pa kdaj drugič, a ne?

Starejše generacije so imele srečo. Njihove cilje v naravnem okolju niso obremenjevala socialna omrežja. Ta so bila vezana na dotik roke ali največ na pogled. Ker so se morali za dosego ciljev malo bolj potruditi, je bila nagrada slajša. Ostalo je več časa tudi za posluh, za razmislek, za tkanje odnosa do naravnega okolja. Odnos rodi spoštovanje, ta pa varovanje. Tistega, kar imaš rad. Ozadja.

Bomo varovali naravno okolje, naše igrišče, ozadje, ali pa bomo varovali le našo pravico do selfijev? Je to danes sploh še retorično vprašanje?