01
2012Včeraj se mi je porodila ena misel, ki sem jo posredoval prijatelju in odgovoril mi je tako slikovito, da moram to objaviti.
Jaz: Človek je čudna žival. Eni so prepričani, da je razvoj mogoč le z izkoriščanjem narave, drugi vidijo razvoj v njeni ohranitvi. Kaj pa zdaj?
On: Problem je, ker imajo prvi topove, drugi pa cvetje.
25
2012Večina nas obupuje nad letošnjo zimo, saj je snega res malo in zimske radosti so omejene. Če si turni smučar ali rad hodiš pozimi v gore, potem je letošnja zima res boga. A tu je še drugi vidik take zime, še posebej, če pomislim, kako sončna in suha je bila jesen. Pomanjkanje vode. Brez snega se bo zaloga podzemne vode, ki napaja vodonosnike v dolini, spomladi le stežka obnavljala. Vodostaji so trenutno tako nizki, kot že dolgo ne, pa čeprav so nasploh pozimi nizki. Danes sem zjutraj obiskal Radovno.
Pri izviru Zmrzlek pozimi še nisem bil, a nadejal sem se kakšnih fotogeničnih lednih stvaritev, a sem se krepko uštel. Niti kaplje vode nikjer, led pa le nad glavnim izvirom.
Nižje pri reki Radovni je stanje tudi klavrno. Vode je malo, premalo.
Prav smešno je videti zaledenelo in snežno belo jezero Kreda v popolnoma suhi pokrajini.
Naj pade sneg, zaradi vodnih zalog in zaradi vsaj nekaj zavojev v pršiču. Prosim!
22
2012Vsako leto vsaj enkrat načnem temo o smislu objavljanja na blogu oz. spletnem dnevniku. Je že tako, da vsaj toliko, kot mi je ta blog dal, mi je tudi vzel. Predvsem časa in nekaj malega zasebnosti. Samo Bojana ve, koliko ur sem zvečer presedel pred računalnikom, da sem bodisi urejal fotografije, pisal včasih bolj, včasih manj resne, poučne, zanimive objave.
Večkrat sem se že skoraj odločil in prekinil, a vedno znova me nekaj žene, da nadaljujem. V prvi vrsti je to motivacija, da se trudim s fotografijo. Nikoli si nisem mislil, da bom prilezel tako daleč. Želim si tudi ozaveščati ljudi, predvsem o naravi. Trudim se v vsaki objavi bodisi s fotografijo bodisi skozi besedilo vplivati na čustva ljudi in prebuditi čut do narave, ki nas obkroža. Seveda se dotaknem tudi ljudi, ki mi veliko pomenijo.
Zakaj sem torej spet načel to temo o smislu bloga? Ker sem si nekaj obljubil in hotel deliti na tem mestu, a sem si premisli. Zasebnost še vedno veliko pomeni. Čeprav javna sfera velikokrat zna premamiti, pa se je vseeno potrebno zavedati, kaj je zasebno in kaj javno. Ko prebiram množico spletnih dnevnikov, ugotovim, da je veliko takih, kjer zasebnosti sploh ni, kjer ni nobene vsebine, ki bi bila javna, pa ljudje še vedno to objavijo na spletu, ki je javen.
In v čem je ta zapis drugačen od zadnjih besed, ki sem jih navedel in so kritične. Pojdi nazaj na prvo fotografijo. V ozadju Triglav, spredaj pa hlev na Pokljuki. Hlev, ki ga je investitor pobarval v skorajda kričečo rjavo-rumeno barvo. Če bi investitor upošteval pravila, priporočila in nasvete in bi upošteval stoletno tradicijo stavbarstva, potem bi uporabil les brez barvnih premazov. Enostavnejše ne gre, a spet se je pokazala slovenska tradicija, kjer ima vsak svoj prav. Marsikdo mi reče, pa kaj se sekiraš, saj je v redu. Seveda je v redu in se ne sekiram, a lahko bi bilo bistveno bolje, predvsem pa bolj spoštljivo.











