18
2015Ljudje se pogosto močno ženemo, da smo uspešni, najboljši, najmočnejši, naj … Včasih tudi tako močno, da vidimo le sebe in svoje cilje, svoje želje. Tako močno, da pozabljamo na resnično pomembne stvari. Tiste, ki so najbolj preproste, včasih na videz dolgočasne, ne najbolj “in”. Včasih je to le hvala, drugič prosim. Kolikokrat se sploh vprašamo, če je naš brezpogojni trud vreden, če nismo na poti koga ali kaj izgubili? Se trudimo zase ali za druge? Kolikokrat se ustavimo in pomislimo, kako naprej? Imamo sploh čas za hvaležnost, da sploh smo, da lahko, da imamo možnost? Se zavedamo, da smo enkratni in zato toliko drugačni drug od drugega, da enakosti, čeprav se lepo sliši, ni? Verjetno je lep občutek takrat, ko pogledaš nazaj in si približno zadovoljen s sabo, svojim delom, svojim življenjem. Pazi le, da na tej poti nisi škodoval drugim. Potem si lahko srečen.
Oktobrski izleti so lahko preprosto lepi. Rožnik pri Dražgošah in Sv. Miklavž nad Mačami.
16
201513
2015Spodnja fotografija prikazuje izjemno lepoto Julijskih Alp v jesenskih barvah – na fotografiji je gora Nad Šitom glava nad prelazom Vršič.
Na svet okoli sebe lahko gledamo na različen način. Večinoma naravo vrednotimo glede na oseben občutek za lepoto. Nekaj nam je lepo, nekaj pač ne.
Lahko pa naravo (in spodnjo fotografijo) vidimo tudi drugače. Kot preplet delovanja žive in nežive narave. Kot življenjski prostor vrst v na videz prijaznem, a za življenje izjemno krutem naravnem okolju. Kot na nenehno borbo živega sveta s procesi, ki brez napovedi grozijo (plazovi, podori, potresi, nalivi, hudourniki, sušo, vročino, …). Kot na življenjski prostor številnih vrst in hkrati območje, kjer se človek sprošča in išče dopolnitev svojega duha.
Znamo še pogledati izven okvirjev lepega? Ali znamo gledati ali videti?

















