Članki

Bohinjske zanimivosti

Tokrat o Bohinju malo drugače. Južna obala jezera skriva kar nekaj zanimivosti, ki so vredne ogleda. Najprej sem se namenil raziskati najdišče jezerske krede, najfinejšega sedimenta, ki je ostal kot posledica odlaganja ledeniškega materiala.

Ker je jezerska kreda nepropustna, je na stiku med zgoraj ležečim apnencem in kredo nastal izvir in voda teče v slapičih čez izjemno zanimivo kamnino.

Lepo je vidna plastnatost jezerske krede, ki je posledica odlaganja materiala v različnih obdobjih. Svetla pomeni odlaganje v toplejših delih leta, temna pa odlaganje v hladnejšem delu.

Mlace naprej stoji lepa, majhna baročna cerkev Sv. Duha, prekrita s skodlami.

Pod vzpenjačo na Vogel je ravno zato skoraj prezrto pokopališče padlim vojakom avstroogrske vojske med prvo svetovno vojno. Bohinj je imel pomembno zaledno oskrbovalno vlogo.

Slap Savica je konec zime skorajda neprepoznaven, saj glavnega slapišča sploh ni. Zato pa je zanimiv pogled nazaj proti Voglu in Ukancu.

Odsotnost listja omogoča pogled na zaledje (podzemni zbiralnik) reke Savice v mogočno ostenje Komarče.

Zima se poslavlja, sneg pospešeno tali sonce, ki je opoldne že kar pošteno močno.

Za konec pa še ena geološka zanimivost južne obale jezera.

V strmi, približno 3 metre visoki apnenčevi steni na J obali Bohinjskega jezera je ohranjena fosilna obala nekdanjega morja. Dokaz za to so številne luknje, ki so jih za časa življenja pred okrog 20 milijoni let izdolble kamenovrte školjke (Lithophaga/prstaci).

Na istem mestu je lepo viden stik apnenca z mnogo mlajšo jezersko kredo.

Naslednjič pa spet kakšna zanimivost.

Osnovne geološke značilnosti TNP

Gore Triglavskega narodnega parka so odprta knjiga geološke zgodovine tega ozemlja. Njegov razvoj je trajal več kot 200 milijonov let. V tem času so kamnine območja parka prepotovale več tisoč kilometrov dolgo pot izpod Zemljinega ekvatorja do današnje lege na severozahodu Slovenije.

Kamnine Triglavskega narodnega parka so nastale v spreminjajočih se morskih okoljih nekdanjega oceana Tetis, večinoma v geoloških obdobjih triasa, deloma pa tudi jure in krede. Najbolj značilni kamnini sta apnenec in dolomit, v manjši meri so na stikih kopnega in morja ter prehodih med plitvim in globjim morjem nastali peščenjaki, laporovci, lapornati apnenci, z morskimi pobočnimi plazovi pa tudi fliš.

Nekdanje razgibano površje je omogočalo nastanek številnih in raznovrstnih življenjskih okolij, v katerih so živeli organizmi, ki so se v obliki fosilnih ostankov ohranili v kamninah. Najpogostejši fosili, ki jih lahko opazujemo s prostim očesom so ostanki polžev, školjk, ramenonožcev, koral, alg, glavonožcev, redkeje pa tudi rib in drugih vretenčarjev. Fosili so neme priče nekdanjih življenjskih razmer, pogosto nam pomagajo določiti tudi starost kamnine.

Površje Triglavskega narodnega parka prepoznamo po strmih, priostrenih vrhovih, visokogorskih grebenih, značilnih položnejših pobočjih, ki se prevesijo v strme, prepadne stene, visokih kraških planotah, po širokih ledeniško preoblikovanih dolinah, soteskah, redkih rečnih in ledeniških terasah in obsežnih meliščih.

Podoba današnjega površja Triglavskega narodnega parka je odraz prepletanja kamninske podlage, tektonskih procesov in vplivov zunanjih Zemljinih sil. Skozi dolgotrajen proces pritiskanja Afriške tektonske plošče na Evroazijsko, so se kamnine, nastale na dnu morja, dvignile in ustvarile obsežno Alpsko gorovje. Pri tem so se gubale, narivale in prelamljale. Gorski svet parka je izpostavljen erozijskim procesom, površje je močno preoblikovano zaradi delovanja ledenikov in tekočih voda. Površinske vode je zaradi apnenčeve podlage razmeroma malo, večina vode se pretaka po obsežnih podzemnih sistemih in v obliki podtalnice v dnu dolin.

Posledica topnosti apnenca v stiku s padavinsko vodo in snegom je nastanek visokogorskega krasa. Odsotnost rastlinskega pokrova je pospešilo nastanek kraških oblik, omogoča pa tudi nemoteno opazovanje in raziskovanje raznolikih kraških fenomenov, ki se kažejo predvsem v obliki žlebičev, škrapelj, kotličev, lašt, kont, kraških planot in drugih. Raztapljanje apnenca ni le površinsko, območje Triglavskega narodnega parka je svetovno znano tudi po globokih podzemnih breznih in jamah. Na območju parka je znanih približno 600 kraških jam, najgloblje brezno (Čehi 2) je globoko 1502 m.

Slovenska geološka pot v TNP in MaB

Ozemlje Slovenije ima zaradi svoje lege izredno pestro geološko zgradbo. Pri nas se namreč stikata alpski in dinarski gorski sistem. Kamnine, ki so nekoč nastale daleč narazen, so se zaradi premikanja tektonskih plošč združile ravno na ozemlju Slovenije. Alpe gradijo kamnine Afriške in Evrazijske tektonske plošče, Dinarsko gorstvo pa je le del nekdanje Afriške plošče. Svetovno znani geološki znamenitosti, kot sta Dovžanova soteska z najdišči karbonskih in premskih kamnin in fosilov ter Idrijsko rudišče živega srebra, sta le delček vseh geoloških posebnosti Slovenije.

Pred desetletji je prof. dr. Stanko Buser razvil idejo o Slovenski geološki poti, ki bi povezovala vse pomembnejše geološke posebnosti od severovzhodne Slovenije preko Karavank, Julijskih Alp, skozi osrednjo Slovenijo proti Hrvaški. Zaradi obsežnosti projekta pot ni nikoli v celoti zaživela. Zasnovana je sicer tako, da sledi obstoječim planinskim potem, ob geoloških posebnostih pa je na terenu postavljena tablica. Edini odsek poti, ki poleg tablic premore tudi spremljevalno knjižico oz. vodnik, je odsek od Jezerskega do Jesenic.

Čeprav so Julijske Alpe odete v na videz monotone sive barve, pa ozemlje, ki ga pokriva Triglavski narodni park, skriva mnoge geološke zanimivosti. Znotraj meja parka lahko naštejemo kar 45 točk Slovenske geološke poti. V park vstopi geološka pot skozi eno od najbolj obiskanih naravnih in hkrati geoloških znamenitosti, torej skozi sotesko Vintgar. Po suhi Pokljuški soteski se vzpne na Pokljuko in mimo Blejske koče na Lipanci doseže gorski greben. Na Studorskem prevalu lahko v lapornatem apnencu opazujemo fosilne ostanke triasnih polžev, školjk in amonitov, pot pa nadaljujemo pod Toscem na Velo polje. Po Velski dolini se pot vzpne do Doliča, nadaljuje na Prehodavce in nas popelje v zagotovo najlepši del vsega popotovanja.

Dolina Triglavskih jezer je biser, s katerim se podobni po svetu ne morejo primerjati. Sprehod po pokopališču fosilnih amonitov je zagotovo prvovrstno doživetje, ki ga dopolnjuje kraško preoblikovano površje. Nadaljevanje poti poteka čez kraško planoto Komno, mimo Krnskega jezera na Krn. Sledi del poti proti Jezeru v Lužnici pod mogočnim masivom Peskov, kjer se geološka zgodovina srečuje z mnogo mlajšo, vendar nesrečno zgodovino prve svetovne vojne.

Pogled na nenavadno oblikovani in obarvani Rdeči rob, ki ga gradijo kredne kamnine, nakazuje del poti, kjer so kamnine mnogo pestrejše kot na precejšnjem delu Julijskih Alp. Mimo Zatolminskih planin se pot spusti do Tolminskih korit in se nato dvigne vse do Tolminskih raven in naprej do planine Razor. Ta del poti zaznamujejo čudoviti profili v globokem morju nastalih kamnin, ki so bile zaradi močnih tektonskih sil stisnjene na ozek pas, ne širši od nekaj kilometrov. S planine Razor se pot nadaljuje po dobro ohranjeni mulatjeri pod grebenom Peči (Spodnjebohinjski greben) do Podbrda, ki leži izven parka. Geološka pot ne pozabi zaobiti tudi Vršiča, izvira Soče, Trente ter Kriških podov.

Marsikdo izmed vas je že večkrat hodil po omenjenih poteh, pa vendar bi bila lahko prehojena pot še v marsičem mnogo bolj zanimiva, če bi zanjo obstajal vodnik o geoloških posebnostih. Lansko leto je Javni zavod Triglavski narodni park v okviru programa Unesco MAB – Človek in biosfera začel z obnovo tablic Slovenske geološke poti v parku in območju MAB – Človek in biosfera. Vsega skupaj bo zamenjanih 57 tablic. Sočasno z namestitvijo novih tablic potekajo usklajevanja z Oddelkom za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani in Geološkim zavodom Slovenije za izdajo vodnika po geološki poti v TNP-ju.

Slovenska geološka pot v Triglavskem narodnem parku je predvsem namenjena seznanjanju širše množice ljudi z geološkimi značilnostmi narodnega parka, hkrati pa zavezuje stroko k nadaljnjim raziskovanjem in interpretaciji pestre geološke zgodovine Julijskih Alp. Doživljanje Julijskih Alp z razlago o njihovem nastanku, sestavi kamnin, geomorfoloških oblikah, tektonskih premikih, fosilnem življenju in kraških pojavih bistveno pripomore k spoštovanju narave kot celote, s tem pa tudi k ohranjanju narodnega parka in njegove nežive narave.

Z rdečo je označena Slovenska geološka pot, ostalo so meje TNP in MaB.

Za tiste, ki uporabljate Google Earth, pa sem pripravil tudi kml datoteko.