11
2013Prejšnji četrtek smo v studiu Sonata Photographica gostili že 12 izvedbo Fotografovega dnevnika, tokrat je bila z nami prva fotografinja, Meta Krese. Po začetnih tehničnih težavah, smo ravno s pomočjo enega od rednih obiskovalcev naših predavanj (hvala Simon Mur, fotograf in čebelar), uspešno izpeljali večer z izjemno zanimivo sogovornico, novinarko in fotografinjo.
Foto: Anže Kacin
Novomeščanka, ki živi v Ljubljani in ustvarja po celem svetu. Težke zgodbe ljudi, boj za preživetje, boj z naravnimi silami, boj z družbenim redom, … Trdo, resnično življenje v besedi in sliki predstavlja svetu. Brez olepšavanja, brez osebnih vprašanj ali njene reportaže dosežejo namen ali ne. Tako čuti in tako dela. Zgodbe izbira sama, piše sama, fotografira sama. No, večkrat združi moči s kom, mi mu zaupa, ne pusti pa se kritizirati, največji kritik si je kar sama. Lahko izrazim globoko spoštovanje do ljudi, kot je Meta, ki širijo tako hude zgodbe na tako kvaliteten način, saj na ta način postavljajo ogledalo družbi in posamezniku. Večkrat jo je na delu krutost zgodb zlomila, a nikoli dokončno, vedno je zjutraj vstala in delala naprej.
Foto: Anže Kacin
Uporablja en objektiv, zadnji dve leti digitalno kamero. Ne zanima jo tehnika, zanima jo vsebina. Vedno je uporabljala le en objektiv, svetlobno močan, kar je fascinantno, vsaj z vidika današnjega dojemanja digitalne fotografije. Pravi, da jo preveč tehnike duši, ena sama goriščna razdalja pa osvobaja. Vsa čast.
Foto: Anže Kacin
Meta je z nami delila delček svojega vsakdana, delček svojih sanj, utrinkov, težav in fotografij, ki so rdeča nit njenega delovanja. Iskreno se ji zahvaljujemo za njen obisk in predavanje. Ko sva po predavanju sproščeno klepetala in sem se ji zahvaljeval za odziv na naš projekt, me je ustavila in dejala, da se ona zahvaljuje za povabilo. Človek je pač tak, da rad govori o sebi in svojem delu, je še dodala. Kako prav ima.
28
2013O predavanju fotografa Alana Orliča Belšaka sem že pisal, sedaj pa njegovo predavanje še v živo. Tule pa še povezava na njegov blog Prvih milijon fotografij.
22
2013Večer presenečenj in navdušenja. Škoda le, da ljudi zanimajo bolj ali manj top teme (poročna fotografija, oglaševanje, …), kjer se vrti malce več denarja, zato je bil obisk nekoliko slabši. Mogoče pa je tudi to prispevalo k sproščenemu vzdušju, kjer smo uživali ob resnično izjemnih portretih glasbenikov, ki jih je Alan v 12 letih ujel v svoj objektiv na snemanju oddaj Iztšekani.
Zgodba fotografa, ki se je zaradi veselja in želje po učenju fotografije priključil Juretu Longyki pri soustvarjanju podobe oddaje Izštekani, je danes prerasla v edinstveno fotografsko dediščino slovenskega glasbenega ustvarjanja “v živo”.
Od enormne količine bliskavic v analogni dobi, prek vrhunske zbirke canonovih leč v digitalni dobi, do sistema micro 4/3, ki je danes edini paradni konj, ki ga Alan uporablja. Od nekaj kg do nekaj dekagramov. Razvoj k logiki manj je več. Fotografije izžarevajo energijo glasbenikov, saj Alan portretira izključno med dogajanjem in nikoli ne postavlja glasbenikov v smislu poziranja. Resnično je prav impozantno videti pregled 12 let Izštekanih skozi objektiv. Pri nekaterih portretih smo kar vzdihovali, saj so tako izrazni, da kar zaboli.
Alan se je že na začetku dela za Izštekane odločil za ČB fotografije. Pametna odločitev. Ta odločitev prispeva k celotni prepoznavni podobi Izštekanih, k celotni podobi nastopajočih glasbenikov in pove nekaj tudi o volji in delu fotografa.
Včerajšnji večer je bil resnično za polnit dušo. Odlične fotografije odličnih glasbenikov odlične radijske oddaje v odlični predstavitvi z odličnim voditeljem v še eni odlični izvedbi Fotografovega dnevnika. Hvala Alan!






