Fotografija

Vsako leto

Vsako leto vsaj enkrat načnem temo o smislu objavljanja na blogu oz. spletnem dnevniku. Je že tako, da vsaj toliko, kot mi je ta blog dal, mi je tudi vzel. Predvsem časa in nekaj malega zasebnosti. Samo Bojana ve, koliko ur sem zvečer presedel pred računalnikom, da sem bodisi urejal fotografije, pisal včasih bolj, včasih manj resne, poučne, zanimive objave.

Večkrat sem se že skoraj odločil in prekinil, a vedno znova me nekaj žene, da nadaljujem. V prvi vrsti je to motivacija, da se trudim s fotografijo. Nikoli si nisem mislil, da bom prilezel tako daleč. Želim si tudi ozaveščati ljudi, predvsem o naravi. Trudim se v vsaki objavi bodisi s fotografijo bodisi skozi besedilo vplivati na čustva ljudi in prebuditi čut do narave, ki nas obkroža. Seveda se dotaknem tudi ljudi, ki mi veliko pomenijo.

Zakaj sem torej spet načel to temo o smislu bloga? Ker sem si nekaj obljubil in hotel deliti na tem mestu, a sem si premisli. Zasebnost še vedno veliko pomeni. Čeprav javna sfera velikokrat zna premamiti, pa se je vseeno potrebno zavedati, kaj je zasebno in kaj javno. Ko prebiram množico spletnih dnevnikov, ugotovim, da je veliko takih, kjer zasebnosti sploh ni, kjer ni nobene vsebine, ki bi bila javna, pa ljudje še vedno to objavijo na spletu, ki je javen.

In v čem je ta zapis drugačen od zadnjih besed, ki sem jih navedel in so kritične. Pojdi nazaj na prvo fotografijo. V ozadju Triglav, spredaj pa hlev na Pokljuki. Hlev, ki ga je investitor pobarval v skorajda kričečo rjavo-rumeno barvo. Če bi investitor upošteval pravila, priporočila in nasvete in bi upošteval stoletno tradicijo stavbarstva, potem bi uporabil les brez barvnih premazov. Enostavnejše ne gre, a spet se je pokazala slovenska tradicija, kjer ima vsak svoj prav. Marsikdo mi reče, pa kaj se sekiraš, saj je v redu. Seveda je v redu in se ne sekiram, a lahko bi bilo bistveno bolje, predvsem pa bolj spoštljivo.

 

Pokljuški boter mesec

Spet smo preživeli lep podaljšan vikend na Pokljuki. Kočo nam je posodil Kekec, sanke pa Rožle in tako smo doživeli vsaj malo zime. Sreča je bila tudi ponoči na naši strani, saj je močno sijala luna in tako smo lahko tudi zvečer izvajali sankaške podvige.

Večerni obisk Vodnikovega razglednika nad Koprivnikom je bila prava poslastica. Pogled na Bohinj ob polni luni je tudi nekaj posebnega.

Spodnja in Zgornja Bohinjska dolina

Vogel, v ozadju Peči

Smučišče Senožeta – Bohinjski Flachau

Črna prst

Bohinjska Bistrica

Prazniki

Prazniki okoli novega leta so odjadrali nesramno hitro. Po eni strani sem kar srečen, da je vse mimo, saj je kar malce naporno jadrati med vsemi temi decembrskimi dobrimi možmi, njihovimi dobrotami, darili, srečanji, prireditvami, … Po drugi strani pa je to čas, ko so vsi več ali manj dobre volje, optimizma je več kot dovolj in to mi zelo paše.

Z Bojano sva si celo privoščila kino in po dolgem času sem spet ponosen, da sem Kranjčan. Film someščana, Mitje Okorna, Pisma Sv. Nikolaju je naravnost fantastičen. Z na pogled udobnega dvoranskega “high tech” sedeža, ki pa se je izkazal za popolnoma neosebnega in na splošno zanič, sem se dvignil kot prerojen in z lepimi občutki. Če bi moral v eni besedi povedati, kakšen je bil film, bi enostavno dejal: lep.

Bili smo tudi v praznično okrašeni Ljubljani in tam sem bil ponosen, da sem Slovenec in nič več ponosen, da sem Kranjčan. Stari del Ljubljane je namreč hmmmm, drugačen, domač, prijeten, za povrh pa še čudovito okrašen.

Seveda smo bili tudi na snegu, kot se za zimske praznike spodobi. Pokljuka in še bolj Jezersko sta nam ponudila vsaj malo snežnih užitkov.

Mogoče je začetek novega leta tudi priložnost, da se za ta blog najde kakšna novost. Kdo ve, kaj se bo zgodilo skozi leto, mogoče pa je čas, da poleg narave več fotografiram ljudi. Do sedaj sem imel predsodek, da sem v tem zanič, a predvsem zato, ker mi je nerodno pri fotografiranju. Bomo videli. Pred časom sem sam izdelal razpršilnik svetlobe za bliskavico, ki po mojem mnenju odlično deluje. Na silvesterski večer smo se z njim kar precej naigrali.

Me, myself and I

Nečakinja Ana in nova umetnina izpod rok mame Lide, keramični nakit. Odlično!

Nečakinji Ana in Ida

Tako, obeta se sončen vikend, na snegu, v gozdovih, hribih, v naravi. Komaj čakam, tako da bo naslednja objava zopet klasična, naravna.