29
2016Ko vidim svojega sina, kako uživa ob malenkostih vsakdana pomislim na vse tiste nesrečne otroke, ki živijo v državah, kjer trenutno divja vojna ali pa so na nehumani in skrajno nevarni poti v svobodo kot begunci. Želim si, da bi bili vsi otroci srečni in veseli, kot tu v Sloveniji.
Seeing my son happiness in small things makes me think about all those unlucky children all over the planet that live in countries currently in war or are just now on the inhumanely way to freedom as refugees. I wish they could be free and happy as our kids in Slovenia.
19
2016Fotografska posvetovalnica 4
Resnično sem si želel, da bi bila ta teden fotografska delavnica na Voglu, saj so snežne razmere idealne za kakšno super zimsko fotografijo. Žal zaradi neugodnega vremena (dež in sneg, megla, difuzna svetloba) ni imelo smisla izpeljati delavnico. Bom pa tole objavo izkoristil za nekaj drobnih nasvetov, kako fotografirati v zasneženi pokrajini takrat, ko je vreme oblačno, megleno, svetloba difuzna, … Ti posnetki so nastali včeraj, 18.2.2016.
Kot prvo morate najprej svet okoli sebe začutiti. Zato je vedno dobro, da opravite najprej kakšen sprehod, greste na kakšen hrib, … Tako boste lažje začutili pokrajino in se prilagodili razmeram. Meni se ob meglenem, difuznem, oblačnem vremenu in snežni podlagi takoj porodi ideja, da bi namesto barvnih posnetkov, naredil črno bele. To pa zato, ker so kontrasti resnično močni in ker je ogromno beline, vse ostalo pa je v nerazločnih barvnih odtenkih.
Tako vreme je kot nalašč tudi za lovljenje detajlov, kjer pa je ključ do upeha dobro izbrana kompozicija. Predvsem je potrebno razmišljati v smeri, da ne fotografiramo tistega, kar vidimo, ampak tisto, kar bi želeli, da je na fotografiji. Razmišljati je potrebno tako, kot gleda na svet vaš fotoaparat. Stopite bližje motivu ali pa ga približajte z zoom-om, odstranite moteče elemente iz okvirja fotografije, postavite motiv v tretjine slik, …
Monotonost pokrajine presekajte s kakšno linijo.
Meglo in oblake uporabite za poudarjanje slojevitosti fotografije.
Poigrajte se z linijami in sencami
Če pa opazite kakšnega smučarja, ki ima oblačila z močnimi barvnimi odtenki, potem je čas tudi za kakšno barvno fotografijo.
Na smučišču, kot je Vogel, pa seveda zlahka uporabimo kot motiv na fotografiji tako infrastrukturo, kot človeka.
Bistvo pri fotografiranju zimske pokrajine pa je, da je potrebno nekaj več znanja pri nastavitvi fotoaparata, predvsem pri nastavitvah beline (WB – white balance) in pravilne ekspozicije. Ker je sneg bele barve, ima fotoaparat pogosto težave pravilno osvetliti in izbrati pravilno barvno temperaturo. Pogosto dobimo posnetke, ki so bodisi preveč plavih odtenkov ali pa je sneg siv. Pri tem igra ključno vlogo tudi kvaliteta fotoaparata. O vsem tem pa več na naslednji fotodelavnici v okviru Javnega zavoda Triglavski narodni park. Upam, da nam bo naslednji petek, 26.2.2016 vreme kaj bolj naklonjeno.
17
2016Zakaj hodimo v hribe? Večno vprašanje in tako številni odgovori, da je tema že kar “znucana”. Osebno mi je zelo blizu tisti odgovor “zato, ker so tam”. No, ker sem geolog, mi je približno tudi jasno, zakaj so tam. Večina odgovorov na to temo je bolj filozofske narave, sam pa mislim, da igra pri vzroku za hojo v gore potreba po fizični dejavnosti poglavitno vlogo. Hoja v hribe je namreč fizično zelo naporno opravilo. Če se mora človek zelo močno fizično potruditi, da nekaj doseže, je zato nagrada na vrhu toliko večja. Gre za podobne vzgibe, kot pri maratonih, triatlonih, … Verjetno imajo najmočnejšo fizično izkušnjo in odnos z gorami alpinisti. Njihovi napori so pogosto resnično nepredstavljivi. Ko vložiš toliko truda v premagovanje ovir, je nagrada toliko večja. Seveda pa brez dojemanja gora in gorniških vzgibov z našo glavo ne gre. V njej se prepletajo motivacija, ponos, spoštovanje, prepričevanje, vzpodbujanje, … V njej se zgodijo pomembne odločitve, za vztrajanje ali umik, za varnost ali nevarnost, … Ko se tako vse tisto, kar se na fizični ravni dogaja s telesom gornika, alpinista, planinca ter istočasno na duševni ravni ob dojemanju gorskega sveta in osebne dejavnosti v njem, združi na vrhu gore, hriba, grebena, planine, … še z občutki osebne zmage, zanosa, ponosa in največkrat čudovitim razgledom na svet okrog in pod njim, takrat je odgovor, zakaj hodimo v gore brezpredmeten. Če je možnost vse naštete občutke deliti še z bližnjo osebo, z nekom, ki je doživljal na tej poti podobno, potem je vse jasno. Jasno?













