Ko sva z Gregom pred leti kot prva v zgodovini oddelka za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti diplomirala z istim naslovom oz. sva diplomirala s skupno diplomsko nalogo, je njegov del zajemal obravnavo Bohinjskega grebena. Vedno je s seboj nosil kanček slabe vesti, ker je diplomiral iz področja, ki ga še ni prehodil. Tudi sam sem bolj redko zahajal v ta konec. Letos sva našla čas konec junija (22. in 23. junij) in se končno namenila, da zajahava ta prelepi greben Spodnjih bohinjskih gora. Sprva je bil najin načrt mišljen tako, da štartava v Podbrdu in se prek Črne prsti dvigneva na greben, kateremu slediva vse do Krna. Zaradi slabše vremenske napovedi in rahle časovne stiske pa se je najin pohod začel v prelepem jutru na parkirišču pod slapom Savica. Zajtrk, sortiranje opreme, pogled na karto in že sva jo sopihala v neskončnih ovinkih proti Komni. Tik pod vrhom prehitiva konvoj starih mam, njihova povprečna starost pa po mojem mnenju krepko čez 70 let. Neverjetno. Upam, da se motim, ampak mislim, da je bil to pohod vdov.

S Krme sva jo precej hitro mahnila proti planini Govnjač, kjer so ostanki velike vojašnice iz prve vojne. Grmičast svet borovcev se je nadeljeval vse do planine Za Migovcem, kjer se prvič počutiš, da si v gorskem ambientu. Gore nad Spodnjo Komno se pokažejo v vsej kamniti lepoti – Mahavček, Vrh Planje, Podrta gora, Vrh nad Škrbino, Meja. Ta del naju bo počakal do naslednjega obiska, po vsej verjetnosti kar zimskega, s smučkami na nogah. Na Konjskem sedlu (1782m) opazujeva zadnje ostanke snega po kotanjah. Vseskozi pa naju na poti spremlja cela paleta gorskih rož. Za vsakim ovinkom nova vrsta in novi, čudoviti vonji. Kmalu sva na prelazu Globoko (1828m) in prvič ozreva primorsko stran. Pravo nasprotje, polno zelenih barv, strmih travnatih pobočij in neskončnih gozdov nižje v dolini. Po meliščih se spustiva proti planini Razor, kjer smo pred leti silvestrovali. Spomini na tiste dni so še močno sveži, saj je bila takrat pokrajina obdana z ledom in žledom. Ob rahlem vetriču je cel dan žvenketalo, ponoči pa se je žvenketu pridružila lunina svetloba, ki je ustvarila čarobno pokrajino.
Ponovno dobrodošlico na planini Razor (1315m) nama je izrekla rahlo okajena oskrbnica, ki se je odkupila z odlično joto. Po lepem večeru je bilo jutro bolj kislo. Vogel (1922m) sva osvojila v megli in vetru. Spemenljivo vreme se je nadaljevalo cel dan, meglice so se vztrajno podile čez greben, na trenutke se je zjasnilo in pogledi na greben so bili veličastni. Nasploh je prednost grebenskega prečenja v tem, da si lahko zaradi ne preveč zahtevne hoje ogleduješ pokrajino na obeh straneh grebena. Vseeno sva hitro nadaljevala in vrhovi so si sledili en za drugim. Šija, Rodica, Raskovec, Matajurski vrh, Poljanski vrh in drugi so se izgubljali v megli za nama. Zadnji metri so se že vlekli in prvič naju je ujel dež. Na Črni prsti (1844m) sva doživela prijaznejšo postrežbo, a kaj ko je bila jota precej slabša od prejšnjega dne.
Spust na bohinjsko stran v vas Polje bova skušala čimprej pozabiti. Bil je namreč nesramno dolg. V vasi sva ujela avtobus do Ukanca in štop do Savice. Pred odhodom v Kranj še obvezno kopanje v jezeru in pogled na greben. Lahko bi rekel, da sva imela malo sreče in malo smole. Srečo zato, ker sva bila na poti praktično sama in sva lahko polno doživela gorski svet in smolo zato, ker bi bilo grebensko prečenje bogatejše ob popolnoma jasnem vremenu in ob dobri vidljivosti. Ob podoživljanju vtisov s prečenja je na koncu Grega pripomnil: “Evo, končno sem diplomiral!”
Več slik pa tukaj oz. v fotogaleriji!