Pred dnevi je umrl otrok in obenem “starosta” slovenske geologije prof. dr. Stanko Buser. Človek z veliko začetnico. Njegova predavanja bodo za vedno ostala živa, tako je tudi posredoval znanje, živo, barvito, polno, čutno, pa čeprav je govoril o še kako neživi naravi – kamninah. Nepozabne so terenske vaje z njim, saj so bile nekaj posebnega. Poznal je vsak hrib, grapo, domačijo, cerkev, vsak kamen, pa tudi ljudi in njihove preproste zgodbe. Geologijo je povezal s kraji, z usodo ljudi, z zemljo, pridelki, gozdom, živalmi. Včasih se mi je zazdelo, kot da so kamnine poslale med ljudi svojega posrednika, ki je skušal nevednim približati njihov svet. Boljšega posrednika si niso mogle izbrati.

Prof. Buser je bil med drugim tudi moj mentor pri seminarju in diplomi. To je velika čast in upam, da bom lahko delček tistega, kar sem se naučil od velikega moža posredoval naslednjim generacijam. Njegova veličina je bila v majhnosti, skromnosti in preprostosti. Hvala ti prof. Buser za VSE.