Struška

Na del Kravank od Stola proti Peči na Tromeji redko zaideva. Dvakrat sva tod naokoli vriskala s kolesi. Prvič na poti pod Golico, drugič pa sva imela bolj junaške namene osvojiti Trupejevo poldne. Poizkus se je klavrno končal v snegu na najbolj razritem kolovozu kar sem jih kdaj videl. Kot otrok sem večkrat nabiral narcise pod Golico in malo je manjkalo da bi bili ob koncu leta 2006 travniki nad Javorniškim rovtom že pobeljeni. Pa ne s snegom, z narcisami seveda. Najin tokratini cilj je bila Struška. Prek Pustega rovta sva hotela ujeti stezico in ko sva jo zagledala, je bila že daleč pod nama. Spet sva ubrala ‘tržiško’ varianto – naravnost navzgor. Zelo hitro sva se znašla na široki cesti. In takoj sem se spomnil, da je to tista zloglasna gozdna vlaka na planino Svečica pod Struško. Agrarna skupnost Javorniški rovt si je izbojevala pravico do gradnje prave avtoceste do planine, kjer samuje ena sama koča in en sam stan. Z izgovorom, da je treba upravljati s planino na bolj človeški način. Po mojem mnenju krave res ne rabijo avtoceste do svojih pašnikov. Verjetno so bili nameni gradnje precej drugačni od predstavljenih. Verjetno je odveč poudariti, da je planina Svečica res lepa in da bi bilo območje Struške vredno ohraniti pred vdorom motoriziranih vozil.
Vrh Struške je neizrazit in razpotegnjen, dosegla sva ga delno po cesti, večji del po brezpotju, delno po grebenski stezici. Zanimiva pot je bila razgledna, prav tako vrh. Navzdol je šlo hitro, kar naravnost. Lovila sva zaplate snega in gozdno zavetje, kjer je bilo snega glede na okolico kar veliko. Kar prehitro sva bila pri avtu, s pogledom nazaj pa sva obljubila Struški, da se še vidimo.