Imam prijatelja, dobrega prijatelja. Odveč so opisi tipičnih lastnosti, ki naj bi jih pravi prijatelj imel, on te lastnosti enostavno ima in pika. Pri njem točno vem, koliko je ura. Pove, kar misli in pokaže, kar čuti. Nobenih skrivanj, sprenevedanj, odlašanj, … Tole je, ‘drucga’ ni. Pa vendar moram omeniti nekaj lastnosti, ki so dandanes redke, preredke. Ima namreč ogromno aktivnosti oz. dejavnosti, vse pa so povezane s prostovoljstvom, družbenim delom ali izobraževanjem. Delo opravlja z največjim navdušenjem, veseljem in strokovnim znanjem, plačila pa ponavadi ne zahteva ali pa je simbolično. Je pobudnik, organizator in vodja največje čistilne akcije v mestu, sodeluje pri živ-žavu, organizira taborniške akcije, sodeluje pri raznih razstavah, koncertih, sodeluje na taboru mladih s socialnimi problemi in še bi lahko našteval. Z njim ni nikoli dolgčas, s seboj nosi na tisoče zgodb, prigod in vicev. Če ga povprašaš o kakšnem bunkerju ali pokažeš na star dvokrilec v zraku, si pečen. Povedal ti bo letnico nastanka, uničenja in obnove bunkerja, natrosil imena, ki so v zgodovini že vozila podoben dvokrilec in ti za konec še vse geografsko opredelil. In če ne veš za kakšno gozdno pot na Jelovici ali npr. znamenje v Beli Krajini, ga pokliči in skupaj se bosta lahko potopila v stare vojaške specialke, zraven pa ti bo povedal, kje se dobi odličen cviček in kje je točka, s katere je najlepši razgled na Triglav.

Njegov spomin je boljši od vseh računalniških spominskih kartic skupaj. Ne morem pozabiti večera, ko je razlagal dogodek iz tretjega razreda osnovne šole, ko sva skupaj gulila klopi. Šlo je nekako takole: “Aleš, a se spomniš takrat v tretjem klasu, ko si ti sedel v tretji klopi z Vanjo in Milošem in si vzel svoj zvezek, se ulegel na tla na konec učilnice, se pokril s stolom in molil.” Ne spomnim se, da bi kdaj kaj takšnega počel, še posebej pa se ne spomnim, v kateri klopi in s kom sem sedel 25 let nazaj. Še sreča, da prijatelja lahko samo pokličem in ga vprašam: “Kdo je že zmagal pri frcanju v četrtem klasu?”

Navkljub vsej svoji dobroti, skromnosti in ponosnemu značaju sem v družbah, v katere je veliko zahajal, velikokrat slišal zbadljivke in posmehovanja na njegov račun. Takrat mi je bilo zmeraj hudo, vendar sem nekako slutil, da je zanj vse to samo šola in da ga kritike utrjujejo in izpopolnjujejo. In res ga danes vsi spoštujejo, njegovo delo pa je vidno na vsakem koraku. Trenutno stoji pred novo veliko preizkušnjo v življenju. Čeprav velika kot deroča reka ne dvomim, da jo bo uspešno prebrodil in zagrizel v nasprotni breg na prelepo teraso. Če bo nuja, se bom tudi sam zmočil. To je prijateljstvo!