Še so na svetu dobri ljudje!
Zadnjič sem bil udeleženec prometne nesreče. Starejša gospa je namreč namesto predse gledala v tablo za zgodnja jabolka. Nekaj zvite pločevine, štirje prijazni policaji, izpolnjevanje poročil, podpisi, dogovori. In najhuje, zamudil sem polet na Velo polje. Pa drugič. Popoldne sem na zavarovalnici končno ugotovil, da je moja uboga Cordoba vredna toliko, kot moja mesečna plača in da mi bo zavarovalnica povrnila 50% od trenutne vrednosti avtomobila. Jezo do zavarovalnice sem sproščal nad cenilca, vendar me je vse skupaj kmalu minilo. Doma me je Bojana spomnila na znanca kleparja, ki nama vsako leto pridno menjava gume. Zvečer ga pokličem in čez 15 minut sem pri njem. Kar na dvorišču pred svojo novo hišo vzame v roke macolo, nekaj plohov in že tolče po španskem temperamentu. Ne mine 10 minut in prtljažnik se lepo zapira. Ker sem pričakoval, da bo avto na neuradnem servisu vsaj nekaj dni, sem bil prazne denarnice. Malce nerodno sem ga povabil vsaj na pijačo, on pa odvrne in me povabi v hišo na cviček. Vsaj za dve uri sva se zatopila v pogovor in praznila njegov sod cvička. Takega pogovora pa že dolgo nisem imel. Zadovoljen sem v trdi noči odhajal z njegovega dvorišča in naslednji teden mu prinesem pravi dolenjski cviček. Tega pa mi bo dostavil prijatelj, ki vsako leto v svoji zidanici pripravi prvovrstni piknik (spodnje slike se z letošnjega piknika). Človek res rabi dobre prijatelje, tudi za žejo!