Triglavska gmota

O Triglavu je bilo napisano nešteto zgodb, fotografiran je bil iz vseh mogočih strani, na njem je bilo nebroj planincev, alpinisti so izrisali čez sto navideznih linij v severni steni, smučarji so prevozili vse smučljive grape, padalci so skočili s Sfinge in še bi lahko našteval. Triglav je slovenski simbol v pravem pomenu besede. Najvišja gora in predvsem ena najbolj prepoznavnih skalnih gmot z vseh strani.
Pogled z južne in vzhodne strani na Triglav je najbolj značilen za Gorenjski, Notranjski in Primorski konec Slovenije. Od tu imamo občutek, da Triglav iztopa oz. štrli nad ostalimi vrhovi Julijcev. Ta fenomen je seveda povezan z njegovo višino, ki pa je pogojena s kamninsko sestavo Triglava. Tu pa se zanimiva zgodba o Triglavu začne. Triglavsko gmoto nad njegovo severno steno in Triglavskimi podi sestavljajo namreč starejše kamnine (cordevolski apnenec) od tistih v severni steni (dachsteinski apnenec). Ob nastanku so bile kamnine v normalnem oz. pravilnem zaporedju (se pravi mlajše nad starejšimi), zaradi premikanja kontinentalnih plošč (Afriška plošča se je namreč “zaletela v Evroazijsko”), pa je prišlo do narivanja velikih blokov kamnin. Tako se je cordevolski apnenec narinil iz juga proti severu na mlajše plastovite dachsteinske apnence. Zaradi svoje masivne strukture je cordevolski apnenec nekoliko bolj odporen proti mehanskemu in kemičnemu preperevanju, zato se je vrh Triglava precej počasneje zniževal kot nekateri ostali vrhovi Julijskih Alp. Narivni strukturi Triglava pripadajo še Rjavina, Kanjavec, Mišelj Vrh, Debeli vrh, Ogradi, Vogli, Slatna, Kreda, Zelnarice in Tičarica. Pojav narivanja in različno plastnatih kamnin je ustvarilo tipično reliefno zgradbo Julijskih alp, in sicer položnejša narivna pobočja in strme stene na robu narivov.
Prav zaradi naštetih dejstev danes planinci na Triglav večinoma dostopajo iz položnejše južne, jugovzhodne in zahodne strani, gorniki in alpinisti pa uporabljajo strme poti in smeri severnega dela pogorja.

Nekaj utrinkov s prekrasne Golice: