Rad potujem. Kamorkoli in kadarkoli, v lastni režiji. Z vlakom, avtobusom, avtom, kolesom, peš. Spoznavam nove kraje, nove ljudi, drugačno naravo, različne kulture, navade, dediščino, glasbo, kulinariko, jezike, vrednote, … Gledam, poslušam, vdihavam, okušam. Sprejemam z vsemi čutili in se učim. Rad imam širjave, rad imam topla domača okolja. Občudujem lepoto gora, tišino puščav, globino kanjonov, vonj travnikov, šum valov, zelenje gozdov in modrino neba. Hrepenim po odkritih nasmehih preprostih ljudi, zgubanih obrazih dobrosrčnih starcev, pisanih oblekah pogumnih ljudstev, topli besedi prijaznih domačinov. Toliko zgodb, toliko veselja, toliko žalosti, toliko upanja.
Potovanja so moja najboljša, predvsem pa najbolj učinkovita šola. Dala so mi oči, ki vidijo, dušo, ki sprejema in daje. Predvsem pa so mi dala širino in globino duha. Poleg dobrih, pa potovanja prinašajo tudi slabe stvari. S potovanji speminjamo svet, večkrat na slabše kot na boljše. In ko mislim, da si bom na potovanjih odgovoril na vprašnja, se ponavadi zgodi, da se mi namesto odgovorov pojavi nešteto novih vprašanj. Včasih mi hoče glavo od vseh novih spoznanj, izkušenj, zgodb, grozot in lepote kar raznesti.
Toda svet je prelep, da bi ostajal doma ter prečudovit, da bi zatiskal oči.