Letošnjo jesen je med slovenskimi alpinisti zavel mrzel veter. Odnesel je najprej Pavleta in nato še Miha. Starejšega in mlajšega, izkušenega in perspektivnega. Ni izbiral, kajti če bi, potem nikoli ne bi izbral njiju. Takih ljudi, kot pravijo starejši, ne delajo več. Nikoli jih nisem osebno spoznal, pa sem vseeno čutil njuno bližino. Njuna človeška toplina, prijazna beseda, nasmejan obraz poln energije, njun optimizem in pogum, so vrednote, ki sem jih prepoznal prek njunih predavanj, zapisov, fotografij in filmov. V bistvu sta bila čisto navadna, preprosta človeka z veliko ljubeznijo do gora, narave in sočloveka. Ne zaradi njunih dosedanjih in njunih morebitnih uspehov, predvsem zaradi njunega duha, je izguba tako boleča. Življenje pa gre naprej in če sem se česa naučil od njiju je to, da je potrebno živeti polno življenje, v veliki meri z gibanjem v naravi.

Prejšnji, sicer mrzli, skoraj zimski vikend smo se tako z odlično družbo potikali v okolici doline Triglavskih jezer. Bril je mrzel veter, vendar je bil poln življenja.

Ogradi in Debeli vrh

Smrekovi sestoji nad Bohinjem

Zlate macesnove iglice

Detajl planšarske arhitekture

Tičarica nad Ovčarijo

Večerni Krn

Macesnovi gozdovi v dolini Triglavskih jezer

Na obali Ledvice

Macesnovo deblo

Mali ‘orjak’

Rumeni gozd nad Ledvico