Ne vem zakaj se mora človeku najprej nekaj zgodit, da začne razmišljat s svojo glavo in poslušat samega sebe. Posebej se to odraža v skupinah. Tisti, ki razmišlja s svojo glavo, je največkrat za skupino problematičen in ga ob naslednji priložnosti skupina ne želi več medse (težak tip, neprilagodljiv, jamrač), zato se svojeglavec raje ugrizne v jezik in sledi skupini. “Skupinski sindrom” je prisoten tudi oz. predvsem na planinskih, gorniških, turnih, alpinističnih turah. Velikokrat, kljub nevarnim razmeram prevlada duh “ma sej bo šlo”. Četudi se vmes najde kakšen, ki predlaga, da bi se zaradi razmer tura prekinila, ga ostali potolažijo, da sploh ni tako nevarno, da je to samo slab občutek, itd.

Seveda se zadeva drastično spremeni, če izjavo o prekinitvi ture poda kredibilna (najbolj izkušena, najbolj spoštovana) oseba oz. vodja ture. V kolikor zataji tudi ta, potem je ob res nevarnih razmerah nesreča hitro za ovinkom. Najbolj problematične (v primeru slabih, kritičnih razmer) pa so tiste skupine, kjer pravega vodje ni oz. so si vsi približno enakovredni ali pa se med seboj slabo poznajo. Ob veliki želji po osvojitvi cilja, vrha, itd. se taka skupina le po naključju odloči za umik s cone tveganja. Gre za poseben psihološki moment, kjer vsi člani skupine kljub na videz nevarnim razmeram in lastni intuiciji “lažejo” sami sebi in slepo zaupajo naravi, da jih bo pustila pri miru. Največkrat gre vse po maslu, včasih pa žal ne.

Sledijo obtoževanja, analize, iskanje odgovornosti. Za občutljive osebe, ki preložijo vse breme odgovornosti nase, je obdobje po nesreči lahko bolj stresno kot sama nesreča. Ta bremena se pojavijo seveda takrat, ko se komu res kaj hudega zgodi. V primeru srečnega razpleta naravne nesreče pa je takšen dogodek priložnost za analizo obnašanja udeležencev pred nesrečo in priložnost za pravilno odločanje v prihodnosti. Verjetno se boste vsi strinjali, da so taki dogodki več vredni (v prispodobi) kot 10 vaj skupaj.

Še eno spoznanje se mi pri problematiki varnosti v gorah zdi zelo zanimivo, in sicer nas je veliko precej pametnih o drugih, kako bi morali to in ono, kaj bi morali v primeru tega in onega, naslednji dan pa se nam zgodi nesreča, nas po možnosti doleti povsem nepripravljene in potem je samo sreča, da imamo o tem kaj za povedat. In jaz mam za povedat to, da v primeru naravnih nesreč nikoli nisi dovolj pripravljen ali izkušen.

Tule je posnetek bratranca Bineta, ki je predvsem zaradi svoje prisebnosti in znanja smučanja ušel plazu: http://www.vimeo.com/736043