Po dolgih dnevih v pusti sivini, sva si zaželela sonca in bolj blagih naklonov. Ko sem doma na zemljevidu Slovenije preučeval možnosti za izlet, se mi je pogled ustavil na Vremščici. Takoj sem vedel, da bo to najin cilj. Primorska me je zvabila kot že nič kolikokrat ob pustih, meglenih zimskih dnevih, ko zjutraj na Gorenjskem zmrzuješ pri minus 5 stopinj Celzija, na Črnem kalu pa plezaš v kratkih rokavih. Plezanje je tokrat odpadlo, obisk Vremščice pa je  zapolnil nujo po dozi sonca in razgledov.

Na poti na Primorsko na cesti srečava Urško in Dejana in že pijemo sadne sokove ter čvekamo o naših načrtih. Dejan in Urška nama priznata, da sta si tudi zaželela sonca, saj se zadnje mesece zadržujeta v sobi za računalnikom, kjer ustvarjata muziko, in to kakšno. Skrivata se pod imenom Sonic Mystery in pravkar sta izdala svoj drugi album, ki ga najdete tule.

Vremščico napadeva iz Senožeč, nekoč obvezna postaja na poti na morje, danes pa prazna in tiha notranje-primorska vasica. Skozi vas prideva na kolovoz, ki naju v blagem naklonu pripelje v čudovit bukov gozd.

Že kmalu hodiva povsem po zasneženi pokrajini. Pot je zložna in ponuja obilo užitkov v razgledih in razgibanosti. Tudi bojazni za kakšno pretirano gužvo na teh koncih ni.

Južna pobočja grebena Vremščice so gola, porasla s travniki, ki so menda pomladi polni narcis in perunike.

Na vrhu si lahko privoščič razlede na vse strani: Julijci, Nanos, Snežnik, Javorniki, Slavnik, Učka, Slovensko primorje.

Na koncu naj samo še omenim, da sva imela tokrat s seboj objektiv, ki se je potikal že marsikje (bivša last Olkija) in sva nad njim navdušena. Letos zato pričakujte malce širše poglede s tegale bloga.