S Tomažem sva danes na smučeh obiskala dele Pokljuke, ki so še razmeroma malo obiskani. Z Mrzlega studenca sva se proti vzhodu začela spuščati proti Stari Pokljuki.

Že kmalu sva iz gozda zapeljala na prvega od številnih rovtov (rovt pomeni krčevina gozda). Rovti so kot oaze v zavetju nepreglednega smrekovega gozda. Čeprav se prenekateri rovti že zaraščajo, pa jih je nekaj še vedno prav lepo urejenih.

Lastniki rovtov so si na prisojnih legah postavili stanove, ne manjkajo pa tudi svisli in kakšen hlev. Vse skupaj je lepo umeščeno v naravni prostor in na neprisiljen način poudarja človekovo prisotnost.

Zaradi krčenja gozdov za potrebe pridelave sena in zaradi nagnjenosti terena proti vzhodu in severovzhodu se odpirajo čudoviti pogledi na Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe.

Sprehodila sva se čez številne rovte, ki si sledijo po tekočem traku, eden lepši od drugega. Preko Stare Pokljuke sva se spustila do vstopa v Pokljuško sotesko, kjer sva zaključila najin današnji sprehod.

Čeprav velja povabilo vsem, da si privoščite to zimsko avanturo po neobljudeni Pokljuki, pa vas opozarjam, da tukaj ni prostora za množičen turizem. Čez leto je na rovtih še vedno čutiti pridno roko domačinov, pozimi pa so to kraji, kjer se rada zadržuje divjad, ki ima rada mir in tišino.