Danes je bil prelep turnosmučarski dan. V dolini je zadišalo po pomladi, gori v hribih pa je še vedno prava zima. Povabil sem Klemna, ki se je z veseljem odzval in Edija, ki pa je raje doma pospravljal, kot da bi se nama pridružil. Pravi, da je zaključil s smučanjem na Javorniku, da se ga je naveličal. Tudi sam sem bil že tolikokrat, da danes raje nisem ničesar pričakoval.

Za kondicijo je turni smuk na Javornik kar prava izbira, seveda če za izhodišče izbereš čim nižjo točko. Skoraj 40 minut sva namreč nosila smuči na ramenih, kar že kaže na spomladanske razmere.

Višina snega se z višino drastično debeli, proti vrhu pa je vse tako zalito, da se ti kar smeji, ker veš, da bo smuka odlična.

Veter in mraz sta bila danes edini minus točki, ampak ni bilo za umret. Tik pod vrhom so se odprli pogledi na okoliške hribe, največkrat pa pogled uide k severni podobi Storžiča.

Ne pomnim, da bi bilo kdaj na vrhu toliko snega. Ko pogledam proti južnim pobočjem Košute, sem prepričan, da je bila najina odločitev za obisk Javornika pravilna, ker je Košuta polna velikih plazov, kopica pa jih še čaka na sprožitev.

Na vrhu sva se zavila v tople cote in se hitro pripravila na spust. Še zadnji pogled proti Storžiču, vzdih in želja, da bi kmalu spet stal na njegovem vrhu in se ob ugodnih razmerah spustil skozi Peto žrelo.

Smučanje pa … noroooo. Enkratne razmere, spodaj trdo, zgoraj do 10 cm napihanega snega, ki je omogočal lahkotno vijuganje. Na koncu vršnje flanke sva zavila levo skozi gozd do senožeti, kjer je bila smuka še boljša. Na kratko potem po cesti in nato še čez nekaj senožeti s posameznimi vmesnimi kopnimi deli in že sva pri avtu.

Ediju sporočam samo to, da bom na Javornik še hodil, če mu je pa pospravljanje poezija, kot sam pravi, potem mu nudim delo še pri meni, medtem ko bom sam vijugal po Tržiških hribih.