Spet je ves prejšnji petek minil v izbiranju prave ture za soboto. Klici sem in tja, sms-i na vsakih nekaj minut, dogovori z Edijem, Klemnom, Luksijem, Tanjo, pregledovanje razmer na spletu, zmeraj koristni nasveti od Bojane, itd. Šele zjutraj ob šestih točno vem, kdo bo zraven, kdo ne in kam gremo. Helfer (Luksi) predlaga Košutico in že grizemo v breg, za nami (Helfer, Partizan in Aleš) pa se blešči vedno lepa Zelenica z Begunjščico in Vrtačo.

Tako kot se izmenjujejo snežne razmere, tako mi izmenično hodimo peš ali na smučeh. Ob pavzi smo vsi pametni, da letos je pa res ogromno snega.

In resnično je vse zalito. Ob naglem povišanju temperatur se zato zdi senčna stran Velikega vrha kar primerna izbira. Pred nami je cela kolonija plezalcev, ki se zaganjajo v grape.

Helfer je čist navdušen, a ne nad gužvo v grapi, ampak nad samimi grapami, ki so super narejene. Skupaj s Partizanom modrujeta in kujeta načrte. V načrtih Helfer vidi izkušenega Edija, da bi skupaj premagala kakšno od grap. Ustrašim se, da ne bodo načrti prehmalu dozoreli in bomo spet brali o kakšni nesrečni prigodi, zato ju brž poženem spet v breg.

Na Hajnževem sedlu kot vedno nesramno zapiha in pogled nam uide na sončna pobočja Košutice.

Naš cilj je privlačen in upiranje ne uspe niti Partizanu, ki je že skoraj obupal. Pred leti se mu je namreč smuk s sedla kar nekako zameril. Tokrat je vse drugače, razmere, izkušnje, volja in priganjanje Helferja so naredile svoje.

Ko smo stopili na sonce se je naše razpoloženje še okrepilo. Povsod naokoli sami vabljivi cilji. S svojo podobo in bližino pa izstopa greben Košute z Velikim vrhom.

Proti zahodu pa spet Begunjščica in Vrtača, med njima pa Triglav.

Naš cilj je bil vzhodni vrh Košutice, ki je dostopen direktno s Hajnževega sedla in ponuja izredno smuko v nekakšnem koluarju povsem v levem delu gore. Pred smuko še obvezna analiza vzpona in predlogi spusta.

Helfer tik pred spustom Partizanu prizna, da je kljub sivim lasem štiri leta mlajši od njega, ampak nisem prepričan, da mu Partizan verjame. Pri malici pa se potrdi pravilo, da kdor s seboj ne prinese nič, ta na koncu največ poje. Helfer se namreč baše s klobaso še potem, ko sva midva s Partizanom že v smukaški preži.

Smuka je bila v celoti gledano odlična. Zgoraj že močno odjenjan sneg na trdi podlagi, spodaj pa smo ves čas vijugali po odlično utrjenem snegu. Helfer nama je pokazal, kaj pomeni turnosmučarski slog. Se vidi, kdo ima kilometrino in od koga se je treba še učit.

Če potegnem črto je bila to ena od lepših “krajših” tur, ki jo bom z veseljem še kdaj ponovil. Je pa dejstvo, da je letos ogromno snega, ki ob otoplitvi čaka, da se odpelje v dolino. Treba bo previdno izbirati ture in se umikati nevarnim pobočjem.