Dnevi tako hitro polzijo med rokami, da kakšnega od njih le komaj kaj ostane na dlani. Pa vendarle se je ta teden našla sončna sreda, ki jo je bilo vredno izkoristiti. Prvi postanek je bil na Uskovnici, ki se je šele komaj prebudila iz zimskega počitka.

Pogled z Uskovnice na greben Peči

Na skoraj že nekdanji pašni planini ravno te dni poganjajo žefrani. V dolini smo nanje letos že pozabili.

Kamorkoli sem se obrnil, povsod ti mali, vijolični in beli korenjaki.

Ker so dostopi do planine neprevozni, sem se lahko potikal prosto naokoli.

Ptiči so peli, da le malokdaj tako. Veseli ščinkavec se je korajžno postavil na vrh bližnje veje in pel svoje ljubezenske pesmi.

Žabe so se otresle prevelikih mrestov, ki izgledajo kot jajca s hudobnimi črnimi očmi.

Nižje v Bohinjski dolini so ravno te dni ozelenele bukve. S svojo kričečo zeleno barvo popestrijo monotono barvo iglavcev.

Ob Savici pa bukve nudijo enega najlepših spomladanskih prizorov nasploh. Pogled skozi krošnje v nebo je naravnost čudovito zelen.

Na poti na Bled pa me je opran sončen dan spodbudil k fotografiji še tega sicer povsem turističnega bisera.

Naslednjič pa upam, da kakšna bolj vsebinsko bogata objava, da se tudi malo možgani napnejo in kaj pametnega napišejo. Tole danes je že skoraj romantična patetičnost.