Ko me je Luka ob 4-ih zjutraj poklical in mi dejal, da se mi ne bo pridružil na smuki, nisem bil prav nič razočaran. Po psihično napornem tednu, mi je tudi družba s samim sabo v hribih kar dobro dela. Smer Rodica.

Sonce me je ujelo tik pod planino Suha. Joj, kako pogrešam jutra v hribih. Ptiči so žvrgoleli, da le malokdaj tako. Na Rodico me zadnje čase kar pogosto zanese. Enostavno mi je tukaj lepo za znoret.

Sneg je sicer umazan in ga hitro pobira, toda je dobro predelan in že na planini sem vedel, da bo smuka odlična.

Takoj nad kratkim skokom nad planino že ugledam Malo Rodico. Na nebu pa ovčke. Izredni pogledi.

Nikjer naokoli žive duše, začuda, Rodica je namreč eden bolj obleganih turnosmučarskih ciljev.

Za vogalom že ugledam vrh. Za 9. maj je še vedno precej zalito. In za zgodnjo uro niti najmanj trdo, temveč ravno prav odjenjano.

Tik pod vrhom sem ugledal še dva souživača, ki pa sta se že začela spuščati. Pogled na njune zavoje mi privabi nasmešek na usta. Razmere izgledajo odlične.

Tik pod vrhom me zajame močan jugozahodnik, vendar mraza od nikoder. Zjutraj pri avtu je bilo 10 stopinj.

Na vrhu naredim par fotk, pojem jabolko …

… in tik preden se sonce skrije za oblake, odsmučam v dolino. Zavoji lepi, škoda ker nisem mogel te fantazije deliti še z nekom na licu mesta. Pa drugič.

Zgornja slika pove vse o pomladanski turni smuki, spodnja pa, da hitrost ni vse, tud počasi se daleč pride.