Kranjčani in okolišani se radi podamo na Sv. Jošt, hrib nad Kranjem, kamor je včasih za prvomajsko proslavo hodil tudi predsednik SFRJ, tovariš Tito. Spominjam se dneva, ko sem prvič sopihal s kolesom po asfaltni cesti iz Stražišča proti Čepuljam in naprej proti Javorniku. Že prvi klanci so nesramno strmi, ko pa zaviješ iz vasi Javornik na desno proti vrhu Jošta, pa se cesta postavi dobesedno pokonci. Noge so pekle, pljuča so hlastala za zrakom. Končno sem premagal klanec in vrh sem imel že na dosegu roke, potem pa… Potem pa zadnji klanec do vrha, ki je nesramno žleht. Na zadnjem ovinku je vedno tudi nekaj hinavskega peska, kjer ti kolesa ob nepazljivosti hitro zdrsnejo v prazno. Na vrh sem prišel totalno izžet, uničen. Tak je tipičen kolesarski Jošt. Obstajajo pa seveda makedamske alternative.

Ena izmed njih je vzpon s severne strani, torej s strani Besnice. Za vzpon je obvezna uporaba gorskega kolesa, saj je pot v večini makedamska, v krajšem delu sledi gozdni vlaki, vršnji del pa poteka po klasičnem asfaltnem pristopu. Besnico zapustiš pri smerokazu za ribogojnico, potem pa ves čas slediš odlično utrjeni makedamski cesti. Na vseh odcepih greš naravnost. Kmalu se pot začne dvigovati in če ti breg tisti hip še ne ustreza, se lahko zapodiš med borovnice, ki jih je tod okoli na tone.

Nadaljuješ zložno vzpenjanje do izravnave, kjer na levi zagledaš svoj cilj – cerkev Sv. Jošta.

Cesta se izravna in naredi dolg ovinek na levo. Po dobrem kilometru vožnje po ravnem se desno odcepi strma gozdna vlaka, kjer prvič na turi zagrizeš strmo v breg.

Vlaka se večkrat izravna in spet postavi pokonci. Na strmejših delih je vlaka kar zoprna, ker je polno debelih skal, ki otežujejo vožnjo. Kratek in sladek vzpon pripelje do vodnega zajetja nad vasico Javornik, kjer se priključiš asfaltni cesti. Sledi konkreten vzpon do vrha Jošta z vsemi že prej opisanimi klanci in mukami.

Če imaš torej rad mir, razgibane makedamske poti, razglede in gorsko kolesarstvo, potem je opisana tura lep večerni zaključek dneva.