Tisto, kar je ustvaril človek v naravni krajini, imenujemo kulturna krajina. Kulturna krajina je lahko umazano rudarsko mesto ali pa idilična kraška vasica Štanjel. Podobno je s senožetnimi planinami oz. planinami nasploh, povsod tam, kjer je človek s svojo dejavnostjo ustvaril kulturno krajino. Ponekod se je kmetijska dejavnost (pašništvo, krma, mlekarstvo) še ohranila, tam je tudi kulturna krajina ponavadi enkratna, čudovita, svojstvena, praktična in v sozvočju z naravo. Povsod tam, kjer prvotne kmetijske dejavnosti ni več, tam so kmetijski objekti postali vikend hišice s številnimi “lepimi” okraski – terase, blakoni, oporni zidovi, pripomočki za žar, nadstreški, lope, tlakovci, ograje. O uporabljenih materialih ne bi izgubljal besed (vse kar obstaja na tržišču), ponavadi pa so vsi tujki v prostoru.

Tokrat predstavljam primer ohranjene kulturne krajine na Koprivniku. Hlev s senikom je grajen iz lesa in kamna. Preprosto, brez lesnih premazov, betona in ostale navlake.

Prislonjeni kozolec še vedno služi za sušenje trave.

Vodnjak z lično oblikovanim lesenim pokrovom.

Celotna stavba je uravnotežena, razmerja so jasna, materiali naravni.

Objekt krasijo nevsiljivi lepotni dodatki in …

… preproste linije.