V nedeljo smo se zbudili v megleno jutro. Evo, se je že začela jesen! To je čas, ko sta svetova dva, tisti megleni, zamorjeni dolinski in oni sončni, topli hribovski. Pa ni potrebno daleč oz. visoko, da okusiš tistega drugega.

Gorenjci imamo neizmerno srečo (pa ne, da jo tudi ljudje v drugih slovenskih pokrajinah ne bi imeli). Živimo namreč v tako čudovitih koncih, da jih ne bi zamenjal za nobeno ceno. Mrzel zrak najlepših gora na tej Zemlji, senčno zavetje obširnih gozdov, šelestenje pšenice na obdelanih poljih, skaklanje bisernih rek preko brzic, lesketanje strmih sten na jezerskih gladinah, oglašanje kravjih zvoncev na razglednih planinah.

Slutili smo, da je Kranjska megla le motiv, da se odpravimo od doma. Pri Goričah smo se že kopali v soncu, naš cilj pa tokrat planina Pungart in Šija. Kičasto vreme je zabelilo že tako prijeten izlet. Najina štirimesečna zvedavka je uživala v vozičku in se z veseljem nastavljala tudi toplemu sončku.

Cesta s planine Pungart na planino Šije je dobro utrjena makedamska pot, ki jo brez večjih težav zmoremo tudi z vozičkom. Sicer ne z vsakim, s takim, malo bolj poskočnim pa vsekakor. Na nekaterih delih poti je le treba malce bolj pritisnit v breg, a trud je le nagrada za fantastične razglede.