Človek si je izmislil lastnino. Zemljo je razdelil na parcele in jim dodelil lastnika. Lastnina je sveta, to vsi vemo. Prestopiš sosedovo mejo in končaš na sodišču.

Človek ni edina vrsta bitja na tem svetu. Sprašujem se, kje je torej lastnina slonov, kje lastnina kitov, kje lastnina sekvoj, kje lastnina mravelj. Imajo živali in rastline sploh pravico do lastnine? Jih kdo sploh vpraša, če lahko čez mravljišča, mokrišča, stepe, savane, gozdove, travišča zgradimo cesto, železnico, letališče, stadion, poslovno cono?

Človek uničenju dela habitata oz. življenjskega prostora skupaj z določeno količino tam živečih bitij pravi sprejemljiva škoda. Si predstavljate, da bi si trop volkov izbral neko slovensko vasico za svoje novo domovanje ali pa le za prostor, kjer bi vsako noč izvajali svoje tuljenje v luno, pri tem pa bi pobili tistih 20-30 v vasi še živečih ljudi. Za volkove bi bila to sprejemljiva škoda, morda celo koristna škoda, saj bi bila verjetnost, da je med pobitimi ljudmi vsaj kakšen lovec, precej velika.

Razmišljanje me spomni na dogodek iz daljnega 15. stoletja, ko so v Franciji neki hrošči napadli trto in začeli uničevati vinarski pridelek. Lastniki vinogradov so na sodišču tožili hrošče. Sodnik je na sojenju poklical hrošče, da naj se branijo v tej tožbi. Ker v dvorano ni prišel predstavnik hroščov, da bi zagovarjal svoje interese, je sodnik izrekel sodbo. Ta naj bi se glasila približno tako, da naj se hrošči v nekaj dneh umaknejo s trt drugam. Sodni sluga je potem vzel pot pod noge in se podal v vinograde, kjer je hroščem prebral obsodbo. Ker hrošči po nekaj dneh niso zapustili trt, so jih pobili.

Danes ima narava svoje zagovornike v obliki človeka. Seveda je človek sam izumil sistem varovanja narave in določil njene zagovornike. Določil je tudi območja, kjer imajo zagovorniki narave večjo moč, pri tem pa ni pozabil, da javni interes tudi to lahko preglasi. Zagovorniki narave so samo ljudje in kljub njihovemu vztrajnemu zagovarjanju narave, naravnih procesov, še vedno bolj razumejo ljudi, njihove potrebe, lastnosti in hibe. S tega stališča lahko rečem, da ima narava slabe zagovornike.

Včasih v družbi omenim neko tiho misel, da bi kdaj raje videl, da vsega tega silovitega razvoja človeštva ne bi bilo in bi živeli kot aboridžni ali kakšno drugo pleme, kjer vpliva na naravo praktično ni. Vedno izpadem kot kakšen bebec, ki bi ga takoj dali živet nazaj v kakšno jamo.

Naj takoj omenim, da si trenutno tega v resnici tudi sam ne želim, le včasih me odnesejo sanje. Pa vendar mislim, da je bilo dovolj uničenja narave na račun razvoja, napredka. Sploh tistega dela, ki ni povezan s preživetjem človeštva. Človek je izrabil moč kulture, moč uma, ki mu je omogočila uporabo stvari, s katerimi je močan. Drugače pa človek sam po sebi sploh ni močan, še kako ranljiv je. Ni ne hiter, ne skočen, ne sliši dobro, povprečno vidi, brez obleke bi takoj zmrznil, zavoha le kakšen močnejši parfum in podobno.

Si upate iz oči v oči povedati levu, da ravno leži na vaši parceli?