Trofeja Danilo Re je zimsko tekmovanje med zavarovanimi območji v Alpah. Vsako leto je tekmovanje organizirano v drugem kraju, nastalo pa je v spomin tragično preminulemu italijanskemu naravovarstvenemu nadzorniku. Letošnje tekmovanje je potekalo v kraju Scoul v švicarski pokrajini Engadin, v predverju edinega švicarskega narodnega parka.

Tako kot tekmovanje je tudi vsakoletna otvoritev vedno znova navdušujoča. Predvsem zaradi tako imenovanega “alpskega bifeja”. Vsi sodelujoči parki namreč prinesejo s seboj domače specialitete, ki po uradni otvoritvi najdejo pot v lačne želodčke.

Otvoritveni prostor diši po sirih, domamčih salamah, namazih, sladicah iz najrazličnejših koncev Alp. Res pravo doživetje.

Drugi dan je bil namenjen spoznavanju tekmovalnih prizorišč ter seminarju o plazovih. Del dneva pa smo uživali tudi na bližnjem smučišču, ki je ponujal prelepe razglede in odlično smučanje tako na progah kot izven njih.

Z Jožetom sva kar pošteno preorala s pršičem posuta pobočja, smejalo se nama je do ušes.

Najina fotoaparata sta tudi vriskala, da je kaj. Vse naokoli sami tritisočaki in markantni vrhovi.

Odlične transportne povezave so nam omogočile skok do Zerneza, kjer smo se udeležili omenjenega seminarja in si ogledali informacijski center narodnega parka.

Idilična in odlično ohranjena arhitektura alpskih vasic je lahko vzor tudi nam.

Nisem pa prepričan, da se odgovorni v švicarskem narodnem parku zavedajo, kakšno polomijo so naredili z oblikovanjem njihovega info centra, saj je navadno betonsko strašilo sredi prelepe vasice. Res škoda.

Tekmovalni dan se je začel z močnim sneženjem in prvo disciplino. Turno smučarski vzpon je tudi daleč najbolj zahtevna preizkušnja, saj je bila višinska razlika kar preko 900m. Vse čestitke našim borcem za vzpon in odlične rezultate.

Sledil je veleslalom, kjer smo imeli vse štiri tekmovalce med prvih deset. Pa naj kdo še reče, da nismo smučarski narod.

Najmočnejšega predstavnika smo imeli v smučarskih tekih, zaostal je le za nekdanjim biatloncem, a tudi ostali so pokazali, da znajo dobro drseti.

Pred zadnjo disciplino je ena od naših štirih ekip trdno vodila v skupni razvrstitvi. Potrebno je bilo le še dobro zadeti v tarčo in zmaga je bila potrjena.

Prvič se je zgodilo, da je zmaga pristala v Sloveniji in to ob ravno pravem času, saj bo drugo leto tekmovanje ravno pri nas. Zaključna prireditev je bila zaradi zmage še prijetnejša, ob zvokih starih rockerskih komadov pa je trajala tudi dolgo v noč.