Vikendaštvo je v Sloveniji zelo razvito. Pomeni pobeg iz vsakdanjega sveta, iz noriščnice mest, delovnih obveznosti, hrupa in nemira. Le kdo si ne bi želel imeti počitniške hišice na Pokljuki, na Gorjancih, v Trenti? Jaz osebno si tega ne želim. Vezanost le na en kraj mi ne ustreza, raje se vsako brt potepam drugje.

Zlata doba vikendaštva je sicer mimo, dandanes je to zelo drag oddih, zemlja ni več tako poceni, gradbeni materiali, komunalna oprema pa dragi. Vseeno se vikendaštvo razvija naprej, tudi v zavarovanih območjih. Moram reči, da nimam pripomb na vikend naselja, ki so komunalno urejena, kjer je stavbna tipologija objektov enotna, kjer so urejene prometne povezve, pešpoti, dostopi. Lepo se sliši, realnost je povsem drugačna.

Ljudje imamo potrebo, da si naravo in življenski prostor prilagodimo glede na potrebe. Te so od človeka do človeka različne, zato so ponavadi vikend naselja mešanica različnih okusov, ki se zrcalijo v najrazličnejših materialih, barvah, oblikah, dodatkih, pomožnih objektih, itd. In zanimivo, vsak od vikendašov bo zase trdil, da ima on tisti pravi okus, da je vse v skladu s predpisi in podobno.

Zgodba se ne ustavi pri oblikovanju objektov in okolice, vsak bi rad imel primeren dostop, elektriko in vodo. V urejenih vikend naseljih naj bi bilo to že vnaprej urejeno. Največkrat pa ljudje do svojih vikendov pridejo na zelo preprost način. V zlati dobi pašništva, sirarstva in druge kmetijske dejavnosti po dolinah in planinah, je zraslo morje kmetijskih objektov (stanovi, seniki, staje). Le te so lastniki spremenili v vikend hišice (pod pretvezo kmetijske dejavnosti), mnogi so z leti spremenili svojo prvotno podobo v navadne brunarice. Včasih so dostope urejali premišljeno, uporabljali so naravne prehode, mnogokrat pa so si pomagali le s peš dostopom. Danes dostope napeljujejo prek hudourniških strug, gozdov, čez grbinaste travnike, električni kabli visijo prek smrek, macesnov, mnogi uporabljajo generatorje na nafto, redki sončne celice. Vodo napeljejo iz najbližjega izvira, ne vprašajoč se ali to pomeni manj vode za koga drugega, seveda tudi brez kakršnihkoli dovoljenj.

Zakaj vse to pišem? Ker mi gredo lasje pokonci, ko slišim vikendaše zahtevati, da se jim uredi to in ono, da naj jim občine uredijo dostope, da jih zavarovano območje ovira pri svoji dejavnosti, itd. Torej zahtevajo pravice, do katerih niso opravičeni. Na tem mestu moram poudariti, da so seveda tudi razlike med vikendaši, toda večina, ampak res večina pa je zaverovana le v svoj ego.

Če govorim iz vidika zavarovanega območja, je vikendaštvo ponekod skoraj popolnoma uničilo stoletja staro stavbno tipologijo planin ali alpskih dolin. Še več, ponekod je vikendaštvo uničilo celoten izgled kulturne krajine, ki jo je ustvarila kmetijska dejavnost. Z dostopi, ograjevanjem svojih neprimičnin, spreminjanjem lastniških razmerij, vnašanjem neavtohtonih materialov, spreminjanjem oblikovanosti prvotnih objektov, uničevanjem stavbne dediščine odprtega prostora (apnenice, kamnite zložbe, miri, leseni ploti) delajo nepovratno škodo v prostoru. Globoko nespoštovanje do prejšnjih generacij in do narave, kljub temu, da je slišati iz vikendaških ust, kako imajo radi naravo in kako skrbijo za kraj v katerem počitnikujejo.