Prejšnji teden je bil res pravi balzam za premrzle ude. Greli smo jih na popoldanskem soncu. Tokrat smo obiskali Možjanco v bližini Preddvora.

Potem, ko sem kot otrok na Možjanci poznal skoraj vsak kostanj, se dobrih dvajset let nisem peš odpravil na to razgledno vzpetino. Ponovno srečanje je bilo prijetno.

Nasploh ugotavljam, da so kraji pod vrhovi Kriške gore, Storžiča, Zaplate in Javorjevega vrha prave oaze miru, razgledov in še ohranjenega spleta kulturne in naravne krajine.

Če kdo zrihta eno prijetno hišico, bi se takoj preselili tja. Za zdaj pa samo vzdihujemo in sanjamo, kako lepo bi bilo, če bi bilo možno.

Za konec pa še dve fotografiji za bratranca Edija, ki kar ne more dojeti, kaj za vraga vidimo na teh kolovozih.

Vidimo lepo pokrajino, in kolovoz velikokrat pripelje do kakšne lepe jase, lepega razgleda, vetrovnega vrha. To je to, nobene filozofije.