Ja, kar dolga pot je bila do danes, ko smo popoldne spet maširali pod obronki Kriške gore in Storžiča ter lovili zadnje sončne žarke. Dolga pot do trenutka, ko sem končno začutil, da mi fotografija ni več tuja, da vem za kaj gre.

Vsi, ki se kakorkoli ukvarjate s fotografiranjem se boste verjetno spomnili, kako zabuljeno ste gledali nekoga, ki je govoril o zaslonki, zaklopu, iskalu, goriščnici in podobne čudne stvari, pri tem pa je bil tako suveren, da si se počutil tako majhnega in nesposobnega, da bi se kar vdrl v zemljo.

Koliko časa sem porabil na spletu in prebiral članke, navodila, teste, raje ne povem na glas. In koliko časa sem se spraševal, kaj za vraga pomeni, da pri fotografiranju narediš tole: “stop down a bit”?!?

Spet minejo meseci, celo leto, dve, da se povsem naučiš rokovati s kamero, uspeš hitro nastaviti vse potrebno in takrat, ko je pomembno ne zajeb… Saj veš, pravilna nastavitev WB, prednastavljen ISO, … Muke vsakega fotografa.

Sledijo raziskovanja in preizkušanje tehnik, zgubiš strah pred fotografiranjem v sonce, fotografiranjem v slabi svetlobi, iščeš svoj stil, svojo pot, svoje zgodbe. Zadnje čase se vse skupaj nekako sestavlja v sliko, v fotografije, s katerimi sem tudi sam zadovoljen. Seveda ob predpostavki, da nimam niti enega profi objektiva. Zadovoljen sem tudi zato, ker sem veliko truda vložil, vse pa se mi vrača z doživljanjem lepih trenutkov ob fotografiranju, obdelavi in pregledovanju fotografij. Da ne razpredam o tem, koliko sem se naučil postranskega, saj sem bil pri pisanju bloga primoran ob fotografijah tudi kaj napisati, za kar sem moral večkrat prebrati raznovrstno literaturo.

Jutri je nov lep dan in ne dvomim, da bo nastala spet kakšna lepa fotka. Juhuhu, komaj čakam!!