Spet sem imel srečo pri izbiri termina za preživetje vikenda na Pokljuki. Družinski paket s prijatelji v topli koči, sankanjem podnevi, kartanjem ponoči, ob jasnem vremenu, čarobnih nočeh in s sladico turne smuke. Tokrat sem celo načrtno naredil nekaj fotk, s katerimi sem tudi resnično zadovoljen.

V teh dneh sem se večkrat spomnil na Edija, ki mu že dolgo obljubljam tak vikend nekje v ali pod gorami, pa nekako ne znamo uskladiti vseh želja in obveznosti. On je tokrat zmrzoval in garal v Istri, mi pa smo se “mučili” v pršiču, delno tudi z njegovo turnosmučarsko opremo, za katero res lepo skrbi. Upam, da mu bom s tole objavo naredil kaj skominov.

Po sneženi noči, ki je prinesla kakih 40cm pršiča, sva z Mohorjem, ki je mimogrede prvič stal na turnih smučeh, odrajsala proti Lipanskemu vrhu. Redko kateri novinec ima na prvi turi take razmere, pa še malo sem ga “nategnil” in mu dejal, da bova hodila kakšno uro. V resnici je bilo hoje za dve uri in pol.

Zaškripalo je pod palcami, hrbet nama je grelo sonce, nad nama so bučale smreke, tišino sva trgala z nenehnimi komentarji o čudovitem dnevu, o smislu gibanja v naravi, o turni smuki, …

Mohor je bil za prvi turnosmučarski vzpon res neverjeten, nobenega jamranja, nobenih problemov s hojo, ki je včasih za začetnika kar neprijetna. Če se samo spomnim naših začetkov, s kratkimi smučmi, brez vedenja o plazovih, ampak samo z eno nebrzdano željo po smuki.

Kmalu nad Lipansko kočo se odprejo veličastni pogledi na Pokljuko in bohinjski del Julijskih Alp. Od tu naprej je vzpon samo še vzdihovanje, a ne zaradi napora, ampak zaradi lepote.

Meni se je celoten vzpon smejalo skorajda do ušes, ker sem vedel, kaj naju čaka navzdol. In nisem se zmotil. Na vrhu sem sicer pomislil še na enega prijatelja, Luksija in njegove sanje o naj smučki, ki jasno ne obstaja. Sem se pa tisti dan strinjal z njegovo teorijo, da bi moral imeti za vsake razmere druge smuči. Ta dan bi rabil “ta široke”, ampak potem pa ne vem, če bi sploh preživel od užitka.

Ob plavanju po nedotaknjenem pršiču sem bil prepričan, da tako dobre “pele” še nisem doživel, a kaj ko sem to izjavil skorajda vsakič, ko so bile podobne razmere. In spet sem izjavil, da je turna smuka najlepše početje v naravi, a kaj ko sem enako oznako prilepil plezanju in kolesarjenju. Ne vem, če se bom lahko do konca življenja odločil za eno od naštetih. Upam, da ne, ker bo to pomenilo, da vse troje še vedno počnem.

Za zaključek pa še nekaj utrinkov tega nepozabnega vikenda.