Še nikdar nisem na turni smuki toliko malo smučal kot včeraj. Zato pa sem užival v miru in zimski gorski idili.

V mrzlem jutru sem prek Rudnega polja skočil najprej na Uskovnico in proti Čiprju. Snega komaj za vzorec, čez nebo se je vlekla koprena, prsti so nohtali.

Po zgubljanju v gozdovih pod Mesnovo glavo sem le nekako prišel na planino Konjščico, kjer me je prvič ogrelo sonce.

Presenečen sem bil nad skromno snežno odejo, ki jo je popolnoma zbil zadnji dež. Odločim se, da grem pogledat višje pod Draške vrhove, v upanju na boljše razmere.

Na Jezercih sem kljub številnemu obisku Velikega Draškega vrha ocenil, da so razmere zaradi kložastega snega prenevarne, zato sem se obrnil proti Srenjskemu prelazu.

Po kratkem in strmem vzponu sem si končno obetal nekaj smuke, saj je ponavadi smuka za Viševnikom zaradi senčne lege lahko prav uživaška. Toda tokrat je bila tudi tam prav zoprna in nevarna kloža. Ozrem se še proti Malemu Draškemu vrhu, ki se mi tokrat zdi prav nemarno strm, pa čeprav sem ga pred leti že presmučal. Tokrat presenečen opazim 4 gornike, ki se spuščajo z vrha brez cepinov in derez???

Odločim se, da bom pse pustil kar na smučeh in se počasi spustim levo od konte pod Viševnikom. Že po nekaj metrih ugotovim, da sem se odločil prav, saj so razmere res neugodne. Sprehodim se po lažjem svetu okoli Viševnika do Kačjega roba, kjer končno odlepim pse in odsmučam na Rudno polje.

Tudi to je turna smuka, veliko hoje in bore malo smuke. Nisem imel ravno sreče pri izbiri ture, bilo pa je samotno in lepo. Razgledi pa spet ubijalski.