Na potovanjih sem vedno, ko so me drugi popotniki ali domačini vprašali, kakšna je Slovenija, odgovoril, da je to najlepša dežela na svetu. Da ima najlepše gore, najčistejše reke, širne gozdove, prelepe kraške jame, s trtami ovita gričevja Dolenjske, Štajerske in Primorskega krasa. Nisem pozabil omeniti tudi kulturne bisere, ki jih ni malo, pa vendar je narava Slovenije tista blagovna znamka, ki so jo prepoznali tudi vsi tisti moji sogovorniki, ki so Slovenijo že obiskali.

Žal mi je, da slovenska politika ne prepozna te blagovne znamke, da ne zna izluščiti prioritete nacionalnega interesa, da ne vidi razvojne priložnosti ohranjene narave Slovenije. Da o lepoti Slovenije znajo samo pripovedovati (pa še to bolj poredko in slabo) in nič storiti za njeno ohranjanje, da vidijo v varstvu narave le razvojno oviro in ne priložnosti. Kakšna zmota!

Da ne bom nakladal brez številk in dokazov, bom navedel nekaj skrb vzbujajočih se dejstev. Slovenija nameni za varstvo njene izjemne narave celih 9 mio € na leto. S tem se pokrivajo plače vseh zaposlenih na Sektorju za naravo pri Ministrstvu za okolje in prostor, vsi javni zavodi za varstvo narave, vsi javni zavodi, ki upravljajo z zavarovanimi območji v Sloveniji, vsi stroški za delovanje teh institucij, vse investicije in vsa vzdrževalna dela za obstoječe objekte, vsa promocija, vse publikacije, vsi ukrepi, skratka vse, kar je v zvezi z varstvom narave v Sloveniji. Za primerjavo naj povem, da teh 9 mio € pomeni 1,3% proračuna Ministrstva za okolje in prostor in 0,001% proračuna Slovenije.

Kako pa ste kaj drugače? Še pijete čisto vodo? Še jeste zdravo hrano? Še hodite v neokrnjeno naravo? Še kje doživljate tišino, mir?