Socialno ali asocialno? Facebook ali Faceshit?

Pljunil bom v lastno skledo, saj se dvakrat nisem mogel upreti skušnjavi in sem ustvaril svoj Facebook profil. V bistvu sem ga le prvič ustvaril, drugič sem ga ponovno aktiviral. Oba poizkusa v svetovnem socialnem omrežju sta se klavrno končala, obakrat sem za ljudi okoli sebe postal bolj asocialen, obakrat sem bil močno razočaran, obakrat sem se skregal s svojim “jaz-em” in obakrat sem ukinil profil z jezo in 100% prepričanostjo, da me najširše, največje, najboljše socialno omrežje ne bo več videlo.

Ne bom rekel, da Facebook ni učinkovit (nemiri v Egiptu, Libiji, …), da ni globalen, da ni odlično reklamno sredstvo, da ne povzroča zasvojenosti, da ni v svojem bistvu socialen. S Facebook-om lahko na zelo učinkovit način širiš svoje ideje, misli, prepričuješ in vzgajaš ljudi, itd. Vsaj predstavljaš si lahko, da je tako, kaj več od tega pa ne, saj je drežljaj prek Facebook-a vse prej kot glas, dotik, pogled v živo.

Kaj me torej moti? Moti me bistvo Facebooka! To, da se resnično življenje, resnični človeški odnosi, prijateljstvo, družinsko in poslovno življenje seli na globalno prizorišče. Zasebnost izgublja pomen, prav tako prijateljski stisk rok in zaupanje, spoštovanje, “tovariška” beseda vse manj velja. Pozornost in božanje ega iščemo od nekih “kvazi” spletnih prijateljev, ki so prijatelji od prijateljev od prijateljev. Vsem pokažemo svoje fotografije obešanja perila, obiska zobozdravnika, rojevanja novorojenčka, nogometnega piknika, … In potem je vsem to všeč (I like), ker nasprotne izbire ni. Sami polizani komentarji nekih sošolcev, ki jih 20 let nisem videl, zdaj pa so moji največji spletni oboževalci. Včasih sem se s svojimi prijatelji družil, smejal, tehtal odločitve, zagovarjal svoja mnenja. Zdaj imamo vsi čas ure in ure preživeti za računalnikom, nimamo pa pol ure časa za pijačo, dve uri za plezanje, 3 ure za koncert, pol dneva za hribe ali celega dneva za vse skupaj + pogovor. Socialno omrežje? Ste še vedno prepričani? Pojdite zagovarjat tisto, kar napišete med ljudi, pa boste videli kje ste. Bolj ali manj na začetku. In ko vam bo resnično težko v življenju, ko boste potrebovali resničnega prijatelja, boste lahko srečni, če boste še kakšnega resničnega imeli, kajti tisti spletni bodo le kliknili na “nisem dosegljiv” in raje pogledali fotografije vašega prijatelja, ki se je ravno vrnil z dopusta iz Havajev in kliknili na “I like”.

Se bojim, da se marsikdo, ki objavlja zelo osebne stvari na Facebook-u ne zaveda občutljivosti (naravnih čustev) ljudi, ki verjamejo v resnično prijateljstvo, potem ko ugotovijo, da njihov prijatelj te stvari deli še s 3000 prijatelji. Ne verjamem, da vsi ljudje razumemo to dobrosrčnost in odprtost. Na primer, da oseba, za katero mislim, da je moj prijatelj, objavi, da je gay, meni pa to sploh ne pove, da je poročen in jaz o tem nič ne vem, da ima težave, meni pa to ne zaupa? Da ne govorim o osebnih fotografijah, ki večinoma presegajo meje okusnosti.

Evo, dovolj! Vsak izbira sam, vsak ima svoje mnenje, vsak svojo dušo in svoj način življenja. Verjetno bi bilo čisto vseeno, če tega zapisa ne bi objavil, ker je preveč oseben. Lahko bi npr. poklical Edija in bi šla po 233 dneh na kakšno debato ali pa bi se dobil s Klemnom, s katerim že 3 tedne hodiva na pivo, lahko bi naredil vsaj 103 pametnejše stvari zase ali za bližnje. Za konec se bom zahvalil Facebook-u, ki mi je v marsičem odprl oči oz. potrdil tisto, kar sem slutil in še močneje dojel, kdo so moji pravi prijatelji ter kje in kakšno je moje socialno omrežje.

[youtube XTb9GNIxpMk nolink]