Lepi dnevi so tudi z mojih turnih smuči, cepina, derez in čelade pobrisali prah. Že dolgo sva z Edijem planirala kakšno turnosmučarsko turo. Odločila sva se za Vrtačo, za njeno južno grapo, ki jo vsak jasen dan gledam iz službene kuhinje. Večer pred turo sem sicer malenkost v dvomih glede izbire smeri, ker je moja trenutna kondicijska pripravljenost na psu. A z motivacijo in izkušnjami se da tudi ta del prelisičiti.

Ob natikanju pancarjev na Ljubelju razložim Ediju delovanje plazovne žolne, ki jo ima danes celo s seboj, na vzponu na Zelenico pa še način iskanja zasutega pod plazom. Toliko o najini varnosti na turi, a razmere so bile danes daleč od nevarnih, zato ima Edo še čas, da se bolj poglobi v delovanje žolne. Načrtoval sem 2.30 ure vzpona, izkazalo se je, da sva na vrh prilezla po skoraj štirih urah. Mimo Zelenice sva se spustila do Smokuške planine in potem na sedlo Šija. Od tam pa proti vstopu v južno grapo, ki pripelje direktno va vrh. Zadnjih sto višinskih metrov se mi je zdelo, da plezam toliko časa, kolikor sem porabil za celo turo. Skoraj sem že obupal, pa sem pomislil, da moj vzpon v živo spremljajo sodelavci iz kuhinje ali pa prek teleskopa, zato sem skorajda poletel na vrh.

Smučala sva le zgornji del grape, ožjega sva preabručala, lahko bi dejali, da sva se prešvercala čez. Razmere so bile zelo neugodne, zato si nisva privoščila napak. Najbolj nevarni odsek celotne ture je bilo prečenje strmih trav do speglanega smučišča, na katerih je Edo skorajda oddrvel v dolino. Potem pa joj, prejoj. Smuka kot iz pravljice, po putru, skoraj v plesnem ritmu. Na Zelenici obvezna kava in Cocacola ter natančna analiza. Do avta sva nato odplesala še eno čudovito vijuganje.

Z Edijem je v hribih vedno lepo, vedno izbereva kakšen zanimiv cilj, danes pa sem dobil občutek, da je postal že kar izkušen gornik in turni smučar. Danes je bil Edo “leader”, kar je bilo res lepo videti.

Foto: Edo Krnič

Par besed in fotk pa še na Edijevem blogu: www.lukazoja.si