V Sloveniji je le eno Unescovo svetovno priznano območje kulturne in naravne dediščine, in sicer Škocjanske jame. Le sem napisal izključno zato, ker sem mnenja, da je v Sloveniji potencialnih Unescovih območij še precej več. Precej truda se trenutno vlaga v kandidature za ustanovitev Geoparkov (Idrija, Peca), ki so tudi del Unescove zaščite, podobno kot npr. območja Man&Biosphere, ki jih je v Sloveniji tudi nekaj (Julijske Alpe s predgorjem, Škocjanske jame).

V preteklosti je bilo že nekaj poizkusov, da bi na Unescov seznam priključili določena območja, kot npr. matični kras, Fužinarske planine, vendar so se vsa prizadevanja klavrno končala, večkrat že v fazi dogovarjanja na državnem nivoju.

Enega od največjih blamaž pri kandidiranju je Slovenija doživela pred leti v Parizu, ko je predstavljala kandidaturo za Fužinarske planine. Med predstavitvijo je namreč članica Unesca vprašala slovenskega predavatelja, če je Slovenija že poravnala letno oz. dvoletno članarino. Predavatelj je v nevednosti dejal, da je članarina po vsej verjetnosti poravnana, pa ga je gospa seznanila s krutim dejstvom. Predavanje oz. predstavitev se je tako zaključila s cmokom v grlu. Kako boš uspešno kandidiral, če pa tudi članarine nisi poravnal?

Pred dobrim mesecem sem se udeležil predavanja v novem Planinskem muzeju v Mojstrani, kjer je bila tema vezna na moj uvodnik. Predstavljena je bila namreč Unescova dediščina Dolomiti, ki je pred dvema letom uspešno zaključila kandidaturo. Gre za devet območij znotraj celotnega gorovja dolomitov, ki so prepoznani kot svetovna geološka dediščina pod okriljem Unesca. Predstavnica Geološkega zavoda Slovenije je navzočim predstavila geološko dediščino Dolomitov in jo primerjala z geološko dediščino Julijskih Alp. S tem je hotela pokazati, da imamo na območju Julijskih Alp primerljivo, nekoliko sramežljivo rečeno pa tudi precej bogatejšo geološko dediščino od tiste čez mejo.

Odličnemu strokovnemu predavanju je sledil debatni krožek, tipičen za slovensko strokovno, politično ter tudi laično javnost. Torej jamranje o tem, kako bi morali, da bi bilo bolje, kdo je za kaj kriv, kakšni smo Slovenci, kako imajo Italijani več vez in poznanstev, kdo bi moral za kaj plačati, … Ko smo zapustili dvorano, je bilo vse natančno tako kot preden smo vanjo stopili. Ob tem moram sicer poudariti, da se je nekaj ljudi v preteklosti resnično zelo trudilo, da bi dobili še kakšno Unescovo zaščito.

Tisti večer sem večino časa premišljeval, zakaj bi si sploh želeli pridobiti Unescovo dediščino. Je to sploh potrebno? Bi to sploh kaj spremenilo? Bi lahko svetovna prepoznavnost povzročila celo več škode kot koristi?

Danes sem prepričan, da je nepotrebno zapravljati energijo in voljo za Unescovo zaščito. Zakaj? Mislim, da moramo najprej pri sebi razčistiti ali si nečesa resnično želimo varovati in ustvariti pogoje znotraj Slovenije, da bo temu res tako. Dokler tega ne bo, nam nobeno varovanje, pa četudi pod svetovno organizacijo ne bo pomagalo. Razmišljanja so se mi potrdila pred kratkim, ko sem sam predaval o zavarovanih območjih v Sloveniji.

Ob koncu predavanja sem imel pripravljeno karto, na kateri sem grafično prikazal vsa varovanja in zavarovanja na območju Triglavskega narodnega parka. Šele ob razlagi te karte sem zgrožen spoznal naslednje:

–          Območje Julijskih Alp varujemo z zakonom o Triglavskem narodnem parku, v katerem so tri varstvena območja, vsako s svojim precej strogim varstvenim režimom glede naravovarstvenih in kulturnovarstvenih vsebin,

–          na območju narodnega parka je še 45 ožjih zavarovanih območij (naravni spomeniki, rezervati), kjer so še strožji varstveni režimi,

–          na območju narodnega parka je še 325 naravnih vrednot, ki se jih še posebej varuje,

–          na območju narodnega parka je tudi 365 enot nepremične kulturne dediščine (planine, stavbe, vasi, naselja, …),

–          na območju narodnega parka so tudi številna vodovarstvena območja, v katerih so zelo strogi pogoji glede posegov in dejavnosti,

–          na območju narodnega parka je cela množica varovalnih gozdov in gozdnih rezervatov,

–          območje Julijskih Alp je znotraj mednarodne varstvene mreže Natura2000,

–          območje Julijskih Alp je znotraj mreže ekološko pomembnih območij.

Toliko varovanj in zavarovanj, toliko prepovedi, režimov, ukrepov, da je bil izgled karte neprepoznaven. Vsa ta gromozanska navlaka predpisov, uredb, zakonov, odlokov, pravilnikov, vsa ta masa, gora papirja ni spremenila dejstev v naravi in kulturni krajini: še vedno planinske koče zlivajo vso odpadno vodo v kraški visokogorski svet, še vedno v parku gradijo počitniške objekte, kljub izrecni prepovedi in s tem uničujejo stoletja staro kulturno dediščino planin, še vedno se izravnavajo grbinasti travniki, na novo se pojavlja strojna sečnja v stoletja razviti in preizkušeni tradicionalni sečnji gozdov, še vedno se »upravlja« z gamsi, v parku gradijo biatlonske centre z nočno razsvetljavo, v skoraj vsakem potoku, soteski, kanjonu se zrcalijo svedrovci za canyoning, alpske doline v kopnem delu leta namesto krav krasijo jekleni konjički, iz strug vodotokov, melišč, prodišč ali ledeniških moren se nelegalno odvaža material, itd. itd. itd.

Zares rabimo še eno varovanje, še svetovno zavarovanje, da bomo končno uspeli varovati tisto, kar bi morali storiti tudi brez številnih domačih papirnatih varovanj? Odgovor je na pladnju.