Te dni je izšla fotografska monografija posvečena prostoru Julijskih Alp in še posebej Triglavskemu narodnemu parku. Knjiga, kateri na področju gorske fotografije, to si upam trditi, ni para v Sloveniji. To je knjiga v prvi vrsti prijatelja in nato sodelavca, Jožeta Miheliča.

Naslov “Dober dan” se ji poda bolj, kot to morda izgleda na prvi pogled ali vtis. V imenu se namreč skriva Jožetov odnos do Julijskih Alp, do območja narodnega parka. Ne poznam nikogar, ki bi podrobneje poznal bisere pod Triglavom in ne poznam nikogar, ki bi jih bolj poetično preliv v fotografije in spet ne poznam nikogar, ki bi jih znal slikoviteje opisati. A vseeno jim zgodaj zjutraj, ko najraje stopa po že ničkolikokrat prehojeni poti v njihov objem, zaželi dober dan. Preveliko je njegovo spoštovanje, da bi jih tikal ali imel za samoumevne.

Vsak se bo našel v občutkih, ki sem jih imel tisti dan, ko sem prvič spoznal Jožeta, ko sem mu z velikim spoštovanjem zaželel dober dan. Po prvih nerodnih vljudnih besedah me je Jože dobesedno sezul s svojo preprostostjo, odprtostjo in prijaznostjo. Kot bi ga poznal že celo življenje in prepričan sem, da je on čutil podobno. Od tistega dne imam novega, starega prijatelja.

Njegova fotografija je najbolj pristen stik z Julijskimi Alpami, ki si ga lahko privošči gledalec z domačega ognjišča. Prek prvih fotografskih korakov s svojim očetom, v zavetju legendarnega Jake Čopa, ob neštetih turah, plezanju, smučanju, obiskovanju, je izoblikoval prepoznaven stil fotografiranja gorskega sveta. Z nalezljivim nasmehom, šarmatnim glasom in vedno polno malho zgodb in dogodivščin, si je pridobil številna prijateljstva s prebivalci, domačini prostora narodnega parka, kar je vplivalo tudi na nekatere njegove najboljše fotografije. Ob gledanju monografije se počutim, kot da sam obiskujem fotografirane kraje, ljudi in naravo, tako močni so motivi, tako polni čustev in prvinskosti.

Nujno je pred ogledom fotografskih del potrebno prebrati Jožetov uvodnik in njegov pogled na narodni park, saj le tako lahko doživimo celovito zgodbo človeka, ki ni samo “poslikal” naravo in kulturno krajino parka, ampak je z njim živel. V tem se skriva tudi bistvena razlika njegovih del v primerjavi s fotografskimi “mojstri”, polnimi nazivov, fotografskimi nadebudneži in povzpetniki, ki skočijo na Sleme, da bi ujeli jutranji ali večerni Jalovec, se pripeljejo na Vršič, da bi doživeto prikazali gorski svet, se sprehodijo do Zelencev ali Jasne ter tako naprej. Jože pred službo leti na več kot tri ure oddaljeno turno smuko na Križ s fotografsko opremo, skrbno shranjeno v doma izdelani fototorbi, v dveh dneh dvakrat skoči na Kanjavec in tretji dan že razmišlja, kako bi ga osvojil še iz druge strani. Je zagovornik doživljanja gora od vznožja do najvišjih grebenov, od potoka, skozi gozd, prek travnikov, pašnikov, planin, čez rušje, skozi grapo, prek bleščeče belih skal do njihovih vrhov.

Njegova ljubezen do fotografije in gorskega sveta je tako močna, da je kljub njegovim letom v njegovih očeh moč zaznati entuzijazem in veselje majhnega otroka. Težko je z besedami opisati njegovo navdušenje v ponedeljkih, ko stopim v njegovo pisarno in mi še predno ga lahko pozdravim, hiti podajati stol in prostor pred računalnikom, na katerem so vedno znova čudovite fotografije njegovih vikend podvigov. O vsakem hribu, gori ali dolini ima svojo osebno zgodbo, nemalokrat začinjeno s kakšno nerodnostjo ali pa druženjem s kakšnim od zanimivih Slovencev.

Jožetova fotografska monografija ni le zbirka lepih fotografij temveč je fotografska pripovedka, pripovedka o Zlatorogu in njegovem zakladu. Mogoče bi na koncu za Jožeta veljalo zapisati, da vse kar počne, počne z ljubeznijo. Naj bo še dolgo tako.