Pogosto je slišati, da naravovarstvo zavira razvoj, da marsikaj prepoveduje, da omejuje. S človeškega (skoraj izključno ekonomskega) stališča je to težava, z vidika narave prednost. Pravzaprav bi naravovarstvnenikom lahko rekli odvetniki, zastopniki narave. Problem je v tem, da večina naravovarstvenikov ni pravnikov, še več, večina med njimi sploh ni pravih strokovnjakov na tem področju, saj je med njimi zelo malo ekologov oziroma tistih, ki bi znali presoditi kaj je za naravo prav in kaj ne, ko gre za poseg človeka vanjo. Vseeno so za družbo, v kateri danes živimo, pomembni.

Kje se torej začne naravovarstvo in kaj sploh varujemo? To vprašanje sem si pred časom zastavil na poti iz službe domov in odgovor me je kar pošteno prizemljil. Če pogledamo Slovenijo, ki slovi po ohranjeni naravi, nima velemest, ima svetovno znano sonaravno gospodarjenje z gozdovi, čiste vode, … To je že res, vendar če podrobneje pogledamo skorajda ni dela narave v Sloveniji (razen dela podzemnega sveta), kjer človek nima svojega vpliva.

Z večino gozdov je nekoč ali pa sedaj gospodaril človek, večina vode je tako ali drugače v uporabi, doline so poseljene, po celotni državi je nepregledna mreža cest, poti, stezic, celotna država je razdeljena med lovske družine in skorajda ni delčka te dežela, kjer ne bi ljudje upravljali z divjadjo, ves gorski svet je prepreden s planinskimi potmi, jame obiskujemo, zračni prostor je poln nevidnih letalskih linij, na morju ribarimo, prevažamo, športamo, in tako naprej in tako naprej.

Kje se torej začne naravovarstvo? Začne se v že okrnjeni naravi, varuje se že načeta narava, a vendarle tista, kjer naravni procesi še vedno tečejo brez pretiranega vpliva človeka. In cilj naravovarstvenikov ni imeti naravo brez ljudi, temveč naravo, do katere bomo imeli ljudje spoštljiv odnos.

Skorajda prepričan sem, da se bo skorajda vsak bralec strinjal z zgoraj napisanim. V bistvu je vsak posameznik v tej družbi verjetno prepričan, da je vsak po svoje malo naravovarstven, da nekaj prispeva k ohranitvi narave in da so splošni okviri naravovarstva sprejemljivi in jih vsi skupaj podpiramo. A dragi moji, ta pozitivna naravnanost se neha takoj, ko se naravovarstvo dotakne tvojega/mojega/vašega žepa, lastnine ali dejavnosti. Takrat so naravovarstveniki le sovražniki, ki stojijo na poti mojih/tvojih/vaših še neuresničenih želja.

P.S. vse posneto prejšnji četrtek na Pokljuki