Julijske Alpe imajo poleg izredne sreče, da so tako lepe, tudi precej smole. Prav kamninska podlaga, ki daje drugačnost in izredno lepoto tem goram, je vzrok, da nekateri delajo z njimi, kot se za simbol slovenstva ne spodobi. Čeprav so Planinska zveza in njena vse bolj in bolj samostojna društva/podjetja spoštovanja vredne ustanove, pa jih pred popolno javno sramoto in ožigosanjem rešuje kraški svet Julijskih Alp. Če bi bile Julijske Alpe grajene iz  magmatskih, metamorfnih ali pa nepropustnih sedimentnih kamnin, bi bila zgodba planinskih koč povsem drugačna. Tako pa razpokan apnenčev svet že dolga desetletja požira vso svinarijo direktno pod kočami v podzemlje, iz katerega nič ne smrdi, pa še nič se ne vidi. Če bi odpadna voda planinskih koč tekla v potoček, ki bi tekel blizu prometnih planinskih poti, bi se ozaveščeni planinci, ki bi jim na turi zaudarjalo po urinu in pralnem prašku, hitro potrudili poiskati rešitev in zgodbe o čistilnih napravah bi bile že davno mimo. Dodatna smola kraškega sveta brez rastlinskega pokrova je v tem, da se odpadna voda ne more nikjer očistiti, ampak direktno onesnažuje podzemno vodo. Ta pa je v bistvu največji strateški vir Slovenije. Odveč je pisati o tem, da podzemna voda Julijskih Alp odžeja vsa gospodinjstva v vznožju in še daleč tja proti Kranju. Da napaja največjo in najlepšo slovensko reko, Savo in Sočo.

Sploh Slovenci še vemo, kaj so res prave vrednote. Ali nam je bolj važno, kateri politik ima rdeč šal, kdo od estradnikov gre ven iz kmetije, ali pa nam bo končno kaj mar za edini pravi simbol Slovenije, Triglav in narodni park, ki leži pod njim, za domačine, Gorenjce, Primorce, ki pijejo vodo izpod gorskih korenin? Ne vem, kakšen narod smo, da ne maramo lastne zemlje. Denar ni problem, verjemite, problem je v glavah.