Ne vem zakaj te ture nisem nikoli objavil, pa imam nanjo tako lepe spomine. Kakih šest let nazaj smo se trije nadebudni turni smučarji odpravili na Storžič po JZ grapi. To je nezgrešljiva grapa, ki se spušča iz predvrha vse do vasice Povlje in jo vsak dan gledam iz okna stanovanja in iz avta, ko se vozim na šiht. Ko jo gledaš takole od daleč, si misliš, da tam ne bi nikoli niti poizkusil smučat, ampak ko prideš bližje ni nič kaj posebej groznega. Le pristop se vleče, še posebno, če se predira, kot se je tisti dan. Žal nismo ujeli najlepših razmer za hojo in še posebej smučanje, ampak tura je bila res prava hribovska. Takrat sem hodil na ture večkrat z Blažem in Edijem, dvema največjima flegmatikoma, kar jih lahko srečaš. Edo je tiste dni na ture nosil pol svojega stanovanja, bil je opremljen kot himalajci v sedemdesetih, niti sledu o “light and fast”. Blaž pa je bil tak, da bi z vrha smučal tja, kamor bi mu rekel, nič ga ni preveč zanimalo kako in kaj, važno, da smučamo. Pogrešam tiste cajte, pogrešam pekoče noge, svež zrak, adrenalin, druženje s prijatelji, pogrešam hribe.