Rad vidim, kako jeseni gozd, njive in sadovnjaki podarijo celo vrsto dobrot. Zanimivo, kako v različnih obdobjih življenja različno gledamo in čutimo svet, prostor okrog sebe. V mladosti sem s svojimi starši veliko hodil po gozdovih, travnikih, manjših hribčkih. Potem je prišlo obdobje, ko me to tudi slučajno ni zanimalo, videl sem le žogo, zabavo, učenje, mogoče še kakšno punco. Nekajkrat na leto sem sicer še hotel ohraniti stik s tem prostorom (taborniki, hribi, plezanje). Sledilo je obdobje, ko sem spoznaval različne športe v naravi in zaradi strmenja k ciljem  naravi okrog sebe nisem posvečal prav veliko pozornosti. Važna mi je bila le rekreacija v naravi, ambient mi je bil samoumeven. Sicer je bilo važno, da je bilo lepo, vendar vedno je bilo veliko hitenja do cilja, gozdovi so bili le vmesna faza do skale. Danes se spet vračam nazaj, “back to the roots”. Otroci si znajo vzeti čas, zato je na izletih z njimi tako zelo lepo. Spet občuduješ malenkosti v naravi, ki tvorijo in gradijo njeno celoto. Spet gledaš s tistimi naivnimi očmi in se čudiš sistemu, ki je tako brezhiben. Spet uživaš v preprostih stvareh.