Vsako leto vsaj enkrat na Jamnik, ampak ne z avtom. Peš. Da se nadihamo, naužijemo, česa naučimo, naklepetamo in na koncu najemo. Ugotavljam, da bolj preprosti so izleti, bolj fino je. In tisto, kar je nam odraslim na poti skozi gozdove in travnike samoumevno, je za skoraj štiriletnico popolna novost in svetovno čudo, za enoletnika pa nekaj, kar mora prijeti v roke. Poleg lepih stvari pri hoji z majhnimi otroki v hribe, je nekaj tudi manj prijetnih. V bistvu je to preizkus živcev. Namreč jamranja, ustavljanja, pregovarjanja, motiviranja, spodbujanja, razlaganja, pojasnjevanja, prepričevanja, … je toliko, da ni za tistega, ki ima nizek prag tolerance. Ja, vseeno je bil lep izlet in lep dan.