V soboto sem bil spet na Vrtači. Po brezpotju čez Malo glavo četrtič, vsakič z drugim soplanincem. Prvič sam, potem z Bojano, Gregom in tokrat z Edijem. Ne vem, kaj je na Vrtači, ampak vedno znova se vračam tja gor, predvsem jeseni in pozimi. Začneva dovolj zgodaj, da pred nama še beži luna, za nama pa vstaja sonce.

Velik del najinih pogovorov se dotika fotografije. Edo se je udeležil mojega tečaja in sedaj je v tisti fazi, ki mu jo najmanj privoščim. Dobil je veliko informacij, ki jih mora zdaj pretvoriti v prakso. Zajebava ga tehnika, hecajo ga nastavitve, begajo ga povezave med zaslonko, časom in občutljivostjo, … Če bo vztrajen in bo premagal to fazo, ki je obupna, potem bo zmagal.

Ko enkrat obvladaš fotoaparat in vse osnove fotografije, potem je čas za igranje s svetlobo. In ne smem pozabiti postprodukcije, ki se mi zdi vedno bolj in bolj ključnega pomena. Bistveno je, da moraš pravilno zajeti svetlobo oz. videti potencial že pri fotografiranju, potem pa speglati zadevo na računalniku.

Jutranje meglice nad Karavanaškimi grebeni so bile čudovite, meglice fotografiji dajo globino in vzdušje, brez njih je fotografija prazna, le sence in oblaki zmorejo nekaj podobnega.

Pot čez Malo glavo je prijetna, razgledna in direktna. Zdelo se mi je, da vse skupaj prehitro mineva in ne morem v celoti tega prelepega jutra vsrkati vase.

Vse pogosteje se zadnje čase zgodi, da na hribovske kratke ture s seboj vzamem le kompaktnega digitalca Panasonic Lumix LX-3. Ni mi žal, ker je izplen več kot dober, teža pa je neprimerljiva.