Kako voziti življenje tako, da izpolnjuješ svoje želje in želje ljudi okoli sebe? Za začetek je verjetno najlažje, da si takega vprašanja sploh ne zastaviš oz. ti sploh ne pride na misel.

Če bi verjel in zaupal medijem ter strokovnjakom z vseh področij, potem v današnjem svetu ni nobene variante, da bi zvozil skozi dan tako, kot nas prepričujejo. Premalo ur ima dan, bistveno premalo. Edina dobra stvar mojih blizu 40-ih let je v tem, da ne verjamem več vsem tem dilerjem.

Tako pač  ne morem biti “perfect” oče vsak dan v tednu, ne morem biti “naj” delavec vsak drugi mesec, nasmejan in pozoren mož, obenem vrhunsko telesno pripravljen, prijavljen na 6 maratonov v spomladanskem času, vedno z nasmehom do ušes, pri katerem se “šajnajo” moji urejeni beli zobje, potem ko sem ta dan zaužil 5 polnovrednih, ekološko pridelanih obrokov, ki sem jih sam pripravil v ravno pospravljeni hiši.

Skozi umita okna zrem na urejen vrt, na katerem redno plevem, zalivam, gnojim, skratka pridelujem hrano za sproti in za ozimnico, skozi okno zrem tudi na Storžič, s katerega sem še zgodaj zjutraj smučal po čudoviti grapi in za katerim se skriva Dovžanova soteska, kjer bova popoldne z ženo plezala težke prostoplezalne smeri, saj sva v odlični formi. Do plezališča se bova pripeljala z gorskim kolesom, ki ne bo star 15 let. Po plezanju bova odbrcala na Pungrat, Šijo in Kofce. Vmes bom posnel vrhunske fotografije, ki jih bom zvečer, ravno po uri joge in potem, ko bom otrokom prebral pravljice, obdelal na računalniku.

Potrebno si je vzeti tudi čas za prijatelje, popiti pivo ali dva, obdelati vse športne in politične dogodke, potrebno si je vzeti tudi čas za sorodnike, za starše. Hrano se ne kupuje le pri enem ponudniku, nekaj je v DM, nekaj v Hoferju, malo v Mercatorju, veliko pri enem kmetu, kanček na tržnici, mnogo pri tašči, spet veliko pri drugem kmetu. Ko se začnejo obveznosti do države (računi, davki, urejanje zadev, …) in do materialnih dobrin, ki jih imam (avto, registracija, pranje, sesanje, popravila, …), se lahko tale blodnja konča. Pri vsem naštetem sem komaj omenil družino. Mnogo stvari me kliče, vztrajno, včasih močno (hribi, turna smuka, plezanje, kolo, …), ampak nikoli tako močno, da bi se odrekal trenutkov z njimi. Ne zamenjam naših trenutkov, predvsem vandranja naokoli, za nič (no ja, včasih paše še kaj drugega). Vesel in hvaležen sem, da imam to možnost. In vseeno že razmišljam o topli beli skali nad Vipavo, o pomladni smuki na Rodici, o kolesarskih poteh okoli Volovje rebri, …

Kje pa je čas za mir, za počitek, za spanje, za podoživljanje lepih trenutkov, za sanjarjenje, za premišljevanje, za dojemanje časa, dojemanje vsega in vseh, ki so okrog nas?