Kako pomembno se je resnično zavedati vsake nove pomladi. Pa tudi drugih letnih časov. Ker jih v enem življenju ni prav veliko. Če odšteješ še otroštvo, v katerem si se pomladi sicer veselil, a ne prav dobro zavedal, potem je vsaka pomlad nekaj zelo posebnega.

Z vsako pomladjo prinese življenje več odgovornosti, več problemov, več življenjskih izkušenj. Vse to je normalno in lepo. A moram priznati, da me z vsako novo pomladjo bolj in bolj obremenjuje občutek, da me vase srka sistem. Sistem, ki ga nisem sam izbral za takega, kot je.

Razumem, da je za delovanje družbe potreben sistem, a marsikaj pri delovanju sedanjega ne razumem. Ne razumem, da se zaradi manjšine ustvarja sistem, ki duši in obremenjuje večino. Ne razumem, da danes niso najbolj pomembne lastnosti poštenost, pridnost, ustvarjalnost, … Ne razumem, zakaj ne deluje sistem s stiskom rok, temveč sistem z neštetimi pogodbami, poročili, programskimi dokumenti, zakoni s stotinami členov, … Ne razumem, zakaj ljudje kot ovce prenašamo sistem, ki pravi, da denarja ni, v isti sapi založi banke s 4 milijardami in v naslednji sapi vzame še nekaj več ovcam.

Pogrešam pomladi, ko se nisem obremenjeval z zgoraj naštetimi stvarmi, do katerih danes čutim odgovornost. Sprašujem se ali ostati ovca naprej in gledati ter živeti v sistemu, ki ga ne podpiram. Ali pa delati proti sistemu in pri tem izgubljati živce, energijo, čas, ki ga nujno potrebujem za čisto navaden vsakdan. Škoda mi je vsake minute, a žal mi je, da se ne borim.

Gledam prebujanje pomladi in gledam otroke, ki rastejo. Čutim pomlad in vsake toliko močno začutim željo, da bi bil spet lahko za kakšen trenutek otrok.