Kaj pa, če nisem vaš član?

Ne vem sicer kdaj, vendar me je v enem trenutku v življenju začelo motiti delovanje v društvih, organizacijah, skupinah. Že dolga leta se vztrajno izmikam kakršnikoli društveni dejavnosti, ker imam občutek, da me tako sodelovanje omejuje, da mi krade svobodo, ki mi je zelo pomembna. Predvsem pa sem spoznal, da sodelovanje v društvih povzroča izolacijo, distanciranje od ostalih društev in ostale družbe. Tega pa si ne želim.

20140905-IMG_9421-2

Začelo se je že v gimnazijskih časih. Tam se je ustvarila skupina dijakov, ki je sebe proglasila za “kranjske gimnazijce” in se obnašala tako, kot da so bogovi, nekaj več od dijakov npr. srednje ekonomske ali srednje strojne šole. Njihovo obnašanje je pomenilo, da smo bili tudi ostali, sicer bolj normalni gimnazijci, navzven videti enako kot “bogovi”. Ob neki priložnosti, ko se je pripravljal pravi “gimnazijski žur” sem zbranim dejal, da bom povabil tudi svojega najboljšega prijatelja. Pa so me vprašali, na katero šolo hodi. Ponosno sem dejal, da na strojno. In so mi dali jasno vedeti, da on pa nima kaj delati med elito. No, tako sva s prijateljem sama preživela tisti lep petkov večer, elita pa se je pač elitno zabavala na elitni lokaciji v družbi samih izbrancev. Hvala lepa za tako elito.

Nadaljevalo se je pri tabornikih, kjer sem neizmerno užival, vendar sem spet kmalu začutil, da se je med vodniki izoblikovala sicer simpatična in prijetna skupina ljudi, kjer pa se je pogosto mešalo veliko osebnih, ljubezenskih in drugih zgodb, v katere sem se tudi sam ujel. Hitro sem spoznal kam to pelje, zato sem zapustil ta krog ljudi, a vseeno izgubil nekaj prijateljev.

V nogometnem društvu sem se nekaj let razdajal kot trener mlajših kategorij. Društvo je želelo od trenerjev profesionalni pristop, uspehe, profesionalni trenažni proces za plačilo, ki temu profesionalizmu ni sledilo. Ujameš se v krog, kjer vidiš tudi svojo lastno afirmacijo, a mene je na koncu zmotilo nekaj čisto drugega. Ob gledanju 7, 8, 9, 10 letnih otrok, ki trenirajo tudi 4-krat na teden, v soboto ali nedeljo igrajo tekme ali sodelujejo na turnirjih, me je zmrazilo. Streznil pa me je pogled na otroke ob finalnem nastopu, kjer sem spoznal, da tak stres ni primeren za njihovo starost. Takrat sem se odločil, da ne bom več sodeloval v tem procesu, ki se propagira kot zdrav način življenja, v kar pa ne verjamem povsem. Verjamem v rekreacijsko ukvarjanje s športom in ne v trenažni proces, kjer je vse podrejeno temu, da na koncu klub ali društvo dobi enega povprečnega ali po sreči vrhunskega nogometaša v generaciji. Hvala lepa.

Povsod neka pravila, statuti, točno določeni dnevi sestankov, skupščine, … Zato, da smo pomembni, da nekaj dokazujemo, da se družimo istomisleči, da skušamo nekaj premakniti, … Ko si želim v družbo drugega društva ali med druge ljudi, na nek dogodek, ki mi je všeč, me najprej vprašajo: Ali si član našega društva? Ne, nisem.” In takoj dobim oznako, da sem drugačen. Da ne sodim zraven. Zakaj?

Zadnjič sem šel na nek koncert. Hočem plačati vstopnino, pa mi pod nos porinejo prijavnico za društvo, vpis v društvo pa pogoj za obisk koncerta. Da se strinjam z njihovim delovanjem, da jih podpiram in podobne zadeve. Jaz se vse strinjam in jim želim vse najboljše in prijetno delo, ampak zakaj mi ne pustite svobodnega odločanja. Zakaj moram biti del nečesa, neke organizacije, društva.

Razumem, da marsičesa ne bi bilo, če ne bi bilo društev, da ne bi bilo takih ali drugačnih prireditev, da ne bi bilo določenih dejavnosti, itd. Rad bi le videl, da se ljudje ne bi zapirali v ozke kroge, da društva ne bi bila izolirana, ampak odprte skupine ljudi, kjer je drugačnost in svobodno razmišljanje dobrodošlo, kjer bi bili člani drugih društev ali nečlani dobrodošli, kjer bi se družili zaradi druženja in ne zaradi istega mišljenja in videnja sveta.