Ko sem danes popoldne opazoval nebo in oblake, ki jih je preganjal severni veter, sem takoj vedel, da bodo zvečer čudovite barve. Nejca sem vprašal, če bi šel z menoj gledat, kako oblaki spreminjajo barvo. V začetku je bil malce nejevoljen, potem pa sva s seboj vzela še daljnogled in preživela sva krasno prevešanje dneva v noč ob Čukovem bajerju.

Sprva sva se še grela z zahajajočim soncem, potem pa sva raje obhodila okolico obeh bajerjev, ker je začelo močno pihati in ker sva čakala, da se začne nebeška predstava.

Tu sem se kot otrok igral tako pozimi kot poleti. In ne, nisem samo plaval in drsal, tu sva s sosedom Igorjem preživela nepredstavljivo lepe dneve ob raziskovanju življenja ob in v vodi. Še kot otroka sva sama napihnila čoln in se potapljala v popolnoma kalni vodi, da bi dobila kakšno sladkovodno školjko. Resnično krasni spomini.

Potem pa se je začelo. Najprej so oblaki začeli postajati oranžni.

In nato rdeči.

Na koncu pa še vijolični.

Nejc je užival, fotr pa tud, saj sem imel s seboj novo igračo, Fujijevo 16mm f1.4 lečo. Kaj takega še nisem imel v svojih rokah. Neverjetno.

Ker so okolico Čukove jame lansko leto po dolgiiiiih letih začeli urejati, bom spet postal njen redni gost. Znanje in izkušnje pa bodo šle na otroke, če si bodo uživanja v naravi le želeli. Zaenkrat dobro kaže. Lahko noč.