En prav posebno lep občutek je takrat, ko si zadovoljen sam s sabo, s tem kar imaš, s tistimi, ki te obkrožajo. Seveda so ti občutki možni le, če imaš v življenju srečo. Da si zdrav, da imaš dovolj za živeti, da imaš kje živeti, da imaš službo, delo, da imaš družino, prijatelje, da imaš srečo pri izbiri partnerja, … Seveda ni vse našteto pogoj in seveda ni vse odvisno od sreče. Marsikaj lahko postoriš tudi sam.

Sam sem bolj vizualne sorte in to je tudi eden od razlogov, da uživam v fotografiji. Fotografije pa ne dojemam kot lov za najboljšimi fotografijami, ampak predvsem kot vizualizacijo svojega življenja. V bistvu mi fotografija omogoča, da vidim, kako živim, kakšen svet je okoli mene, kakšni ljudje me obkrožajo in kaj vse počnem. To mi pomeni veliko, saj skozi fotografije še bolj spoštujem vse, kar mi je dano, še bolj intenzivno doživljam življenje prek spominov, še bolj sem hvaležen za preproste trenutke. V bistvu čutim, da je življenje bolj intenzivno, bolj polno.

Kolikokrat grem skozi starejše fotografije in uživam v obujanju spominov, čustev, doživetij. To so trenutki, ko neizmerno uživam, pa čeprav kdaj tudi pozno v večer.

Pogosto gredo trenutki življenja kar tako mimo, prehitro in brez možnosti, da bi to trajno vtisnil v spomin. Fotografija mi omogoča, da vsaj del tistega, kar sem doživel, lahko shranim za približno večno. Fotografija ni samo tisti končni izdelek, za fotografijo je potrebno pogosto kam oditi, kaj doživeti. Fotograf pri svojih fotografijah ne vidi le lepe fotografije, ampak ob gledanju podoživlja vse lepe in manj lepe trenutke ob nastanku fotografije, na poteh, ob druženju, … To je zame osebno najlepši del fotografije.

Zato je pomembno, da ne pozabimo fotografirati tudi preproste, vsakdanje trenutke, ki niso povezani le z izbranim motivom, čudovito svetlobo, plačljivim delom, … Naj to ne bo pretežko ali pa odveč.