Ponovno smo v tisti fazi, ko planiranje naših izletov kroji otroški voziček. Zato raziskujemo še doslej nam nepoznane kraje v naši čudoviti Sloveniji. Tokrat sem se spomnil, da mi je stara mama velikokrat pripovedovala o Limbarski gori. Dnevi so kot nalašč za potepanja, saj je zunaj tako lepo, da načeloma sploh ni važno, kje se potepaš. Pa tudi temperature so naravnost idealne za miganje udov.

Bojna oprema za raziskovanje je pripravljena: malica, daljnogled, knjige o rožah, o živalih … Akcija.

Dan, kot iz sanj. Vse zeleno, modro, cvetoče.

Krajina pestra, delo ljudi navdihujoče.

Cilj vedno pride prehitro, a mi si vedno vzamemo najmanj “na kvadrat” časa. Če piše na smerokazu 1 ura, mi hodimo 2 uri. Ker je vmes še 300 stvari za počet!

Razgledi z vrha neskončni, nepoznani, dih jemajoči. In kar me je najbolj presenetilo, na tako krasno soboto smo bili na vrhu skoraj sami. Tu in tam kakšen kolesar, drugače pa prav nobenega. Super.

Veter nas dolgo ni mogel pregnati z vrha, ker smo imeli preveč lep “piknik” prostor, da bi ga kar tako na vrat na nos zapustili.

Na poti domov smo obiskali še bližnje, sicer umetno, a zato prav nič manj lepo Gradiško jezero. Vredno obiska, predvsem pa je okolica jezera, z majhnimi, gručastimi vasmi, ki jih povezujejo vijugaste cestice, vpete med preplet travnikov in gozdov, s kuliso Kamniško Savinjskih Alp v ozadju, nepredstavljivo lepa.

Vabljeni na obisk, Slovenija je čudovita!