Živimo na območju, kjer se takoj čez cesto, na slikoviti lokaciji razprostira Kranjsko polje, ki ima zadnja desetletja žalostno usodo. Dolgo let je bil tod vojaški poligon. Spomnim se otroških dni, ko sem v gozdovih med polji lahko našel kakšne vojaške pripomočke, naboje, konzerve, dimne bombe, … Od lokalnega smučišča, kjer je nekoč delovala žičnica, kjer smo postavljali kole za slalom in kjer sem zlomil stegnenico, ni ostalo prav nič. Podnebne spremembe ne prizanašajo takim vaškim posebnežem, podobno sodobna družba ne prizanaša entuziastičnim idejam. Vse našteto je nekako razumljivo. Prav nič razumljivo pa ni sodobno kmetijstvo. Čeprav kmet ni prav nič kriv, pa je kriv sistem, ki dopušča tako intenzivno upravljanje s travniki. Zadnjič je bilo prav grozljivo videti, da na nobenem od travnikov, ki so bili nekoč polni barvitega cvetja, danes, na višku pomladi, ni niti (100%) enega cveta, niti ene rože, nič. Žalostno in nič kaj navdušujoče. Ne znam si niti predstavljati, kaj bodo na domačem polju videli moji otroci, ko odrastejo. Ko bi nas vsaj kmalu srečala ponovno pamet. Čim prej.

Prav neumno se mi zdi, da najlepše travnike danes opazujem samo še ob cestah, tam, kjer intenzivnega kmetijstva ni. Kakšen paradoks! Če si želiš doživeti prave pomladne travnike, pa brž v Bohinj na Festival alpskega cvetja, kjer imam ta petek, 9.6.2017 tudi fotografsko delavnico. Vabljeni!